Supreme Court dismisses private prosecutor's appeal for legal protection due to lack of standing under Criminal Procedure Act.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Zasebni tožilec R. Š. je dolžan plačati sodno takso v znesku 240 EUR.

[JEDRO]

Glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP zasebni tožilec in njegov pooblaščenec nista upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. R. Š. je zoper S. M. dne 9. 5. 2014 vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na ugovor obdolženca je sodišče odločilo, da se tožba vrne zasebnemu tožilcu, ki lahko v roku 3 dni zahteva opravo preiskave zoper obdolženca. Takšno zahtevo je zasebni tožilec podal, preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 11. 11. 2014 uvedla preiskavo. Po opravljeni preiskavi je zasebni tožilec 28. 1. 2015 vložil enako zasebno tožbo kot pred preiskavo, zoper tožbo je obdolženec znova vložil ugovor. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugovoru ugodilo in odločilo, da se zasebna tožba R. Š. ne dopusti in je kazenski postopek zoper obdolženca iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo. Zasebnemu tožilcu je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper navedeni sklep je pooblaščenec zasebnega tožilca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi absolutne bistvene kršitve določila 371. člena ZKP, zaradi zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava ter relativne bistvene kršitve določil 129. in 129.a člena ZKP v zvezi s kršitvijo 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zasebna tožba dopusti in se na njeni podlagi izvede kazenski postopek zoper obdolženca, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

B. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo (420. člen ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP (prvi odstavek 421. člena ZKP).

4. V obravnavani zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pooblaščenec zasebnega tožilca, ki pa po prej navedeni zakonski določbi takšne pravice nima, vložena zahteva zato ni dovoljena.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji (prvi odstavek 422. člena ZKP), predsednik senata tega sodišča opravi nato preizkus, ali je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča, ali jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice in ali je prepozna, in zahtevo, če je podana ena od navedenih treh situacij, zavrže (drugi odstavek 422. člena ZKP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zavržena in je bila predložena Vrhovnemu sodišču, ki po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP tudi opravi preizkus dovoljenosti ter pravnomočnosti zahteve in zahtevo, če je ta nedovoljena ali prepozna, zavrže, ne da bi jo poslalo v odgovor nasprotni stranki.

7. Na podlagi navedenih določb zakona in dejstva, da je zahtevo za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru vložil pooblaščenec zasebnega tožilca, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.