Administrative court allows appeal against free legal aid denial due to undisclosed property valuation errors.

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča na Ptuju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 239/2015 z dne 23. 7. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z ugotovitvami, na katere je oprla svojo odločitev. Zato ugovori tožnika, ki se nanašajo na izpolnjevanje finančnega pogoja, ne pomenijo nedopustne tožbene novote.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč v zvezi z vložitvijo pritožbe v zadevi opr. št. P 208/2014, zato je tožnik dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti; o višini in roku vrnitve pa bo odločeno s posebnim sklepom. Tožena stranka je namreč ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker ima premoženje, katerega vrednost presega znesek 13.780,00 EUR. Po podatkih uradne evidence je tožnik lastnik nepremičnega premoženja in sicer stavb, ki ležita na parc. št. 1310 k.o. ..., solastnik do 3/4 stavb, ki ležita na parc. št. 1216/1 iste k.o. ter dela stavbe na parc. št. 204 k.o. ... Skupna vrednost navedenih stavb po podatkih Geodetske uprave ob upoštevanju solastniškega deleža prosilca znaša 45.238,11 EUR. Tožena stranka je prepričana, da prosilec v navedenih nepremičninah - stavbah ne živi, saj je v vlogi pojasnil, da živi v nepremičnini, ki leži na parc. št. 233 k.o. ..., te nepremičnine pa tožena stranka ni upoštevala pri ugotavljanju materialnih pogojev za dodelitev BPP.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev vrednostni njegovih nepremičnin. Tožena stranka je namreč upoštevala tudi hišo, v kateri tožnik z družino dejansko živi in sicer gre za stavbo na parc. št. 1310 k.o. ..., ki je po podatkih GURS vredna 12.737,23 EUR. Iz podatkov GURS jasno izhaja, da pri navedeni nepremičnini gre za hišo na naslovu ..., kjer tožnik dejansko živi. Tožena stranka je sicer svojo odločitev oprla na njegovo izjavo, vendar je tedaj sam zmotno menil, da njegova hiša leži na parc. št. 233. To pa ne drži, saj je na navedeni parceli zgolj del kolarnice, ki ima št. 146 ter katere vrednost je 684,60 EUR. Za navedeni objekt pa naslov ne obstaja. Prav tako je tožena stranka v postopku upoštevala napačno vrednost nepremičnine parc. št. 204, ki bi naj po podatkih GURS znašala 42.064,10 EUR. Evidence GURS pa so v tem primeru očitno napačne, ker gre v naravi za cca 300 let staro brunarico, ki nima priključka na elektriko in vodo in v kateri že 40 let nihče ne živi. Gre torej za očitno napako v javnih evidencah. Tako je vrednost stavb, v katerih tožnik ne živi, zanemarljivo majhna, saj gre bodisi za star gospodarski objekt ali za zapuščen objekt, neprimeren za bivanje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Za odobritev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora izpolnjevati materialni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki se upošteva po tem zakonu in njegova vrednost dosega ali presega znesek 13.780 EUR. Glede obsega premoženja, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja, pa ZSVarPre napotuje na določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta v 18. členu določa, da se za premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Primerno stanovanje opredeljuje drugi odstavek 17. člena ZUPJS v povezavi s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Če je uporabna površina večja od uporabne površine primernega stanovanja, se kot premoženje upošteva razlika med vrednostjo prosilčevega stanovanja in vrednostjo primernega stanovanja.

V zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik oz. solastnik več nepremičnin, sporna pa je ugotovitev tožene stranke v kateri nepremičnini tožnik živi, kakor tudi vrednost nepremičnine na parc. št. 204 k.o. ..., kot izhaja iz uradne evidence GURS.

Po podatkih spisa je tožnik na poziv tožene stranke, da pojasni, v kateri nepremičnini dejansko živi, navedel, da živi v stavbi, ki je na parc. št. 233 k.o. ... ter da drugi objekti niso v uporabi. V tožbi tožnik sedaj zatrjuje, da je zmotno menil, da njegova hiša stoji na navedeni parceli, saj dejansko živi v stavbi, ki je na parc. št. 1310 iste k.o., kar izhaja tudi iz podatkov GURS o hišnem naslovu. Po istih evidencah pa za objekt na parc št. 233 k.o. ... hišna številka ne obstaja, vrednost navedene nepremičnine pa znaša 858,00 EUR oz. stavbe 684,60 EUR.

Glede objekta na parc. št. 204 k.o. ... pa tožnik v tožbi ugovarja, da ta v naravi predstavlja okrog 300 let staro brunarico, ki nima priključka na elektriko in vodo ter v kateri nihče ne živi. O tem je v upravnem sporu predložil potrdilo Elektro Maribor, da objekt ni priključen na elektroenergetsko omrežje ter potrdilo Komunalnega podjetja Ptuj, da objekt ni priključen na javno vodovodno omrežje. Navedena dejstva naj bi po prepričanju tožnika dokazovala, da je vrednost navedene nepremičnine, ki po podatkih GURS znaša 42.064,10 EUR, očitno napačna.

V postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči se za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca upoštevajo predpisi, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ti pa izrecno določajo, da se vrednost nepremičnega premoženja ugotavlja na podlagi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin. Gre za podatek iz javne evidence, glede katerega pa je možno dokazovati drugače.

Dokazi, ki jih je tožnik v zvezi s svojimi ugovori predložil v tožbi, po mnenju sodišča kažejo na to, da je utemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik je namreč v svoji prošnji za BPP kot naslov stalnega prebivališča navedel ..., objekt z navedeno hišno številko pa po evidenci GURS stoji na parc. št. 1310 k.o. ... in ne na parc. št. 233. Prav tako predložena potrdila upravljavcev komunalne infrastrukture za parc. št. 204 potrjujejo navedbo tožnika, da podatek o tem v evidenci GURS ni pravilen, kar pa je vplivalo na oceno vrednosti navedene nepremičnine. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila z ugotovitvami, na katere je oprla svojo odločitev, je tako tožnik lahko svoje ugovore uveljavljal šele v tožbi, zato ti ugovori ne pomenijo nedopustne tožbene novote. Sodišče je zato tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo upoštevaje dokaze, ki jih je tožnik predložil v tožbi, ter po potrebi tudi druge dokaze in podatke, kakor tudi zaslišanje tožnika, ponovno odločila o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče v zadevi odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica.