Administrative court dismisses lawsuit for renewal of procedure due to lack of legal interest after prior case remand.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Toženka je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo postopka zavrgla iz enakih razlogov, kot je zavrnila pritožbo zoper 2. točko prvostopne odločbe in sklepa, ki jo je sodišče s sodbo, I U 1329/2014 z dne 3. februarja 2015, odpravilo in vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Ker na podlagi navedene sodbe z dne 3. 2. 2015 o zahtevi za denacionalizacijo po pokojnem A.A. (v obsegu, kot je tožnik zahteval obnovo postopka) sedaj ni dokončno odločeno (postopek, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 9. 7. 2014 in katerega obnovo je tožnik predlagal), ker je zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek, tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zoper sklep, s katerim je bil njegov predlog za obnovo postopka zavržen, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika, da se obnovi denacionalizacijski postopek po pok. A.A., ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-64/2012/3 z dne 9. 7. 2014. V obrazložitvi navaja, da je predlagatelj vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 249. člena ZUP/86 ter predlagal, da se odpravi točka 2 odločbe in sklepa Upravne enote Novo mesto, s katero je bila zavržena zahteva tožnika za denacionalizacijo nepremičnin. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni upravičen vlagatelj predloga za obnovo, ker na podlagi 11. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni upravičen zahtevati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A., poleg tega pa predlagani dokazi niso novi, ker je bil drugostopni organ, ko je odločal o obnovi postopka, z njimi seznanjen že v času pred odločitvijo o pritožbi.

Tožnik v tožbi navaja, da razlogi, ki jih organ navaja za zavrženje predloga za obnovo postopka, niso pravilni, izpodbijana odločitev pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, ker odločba ni obrazložena. Izpodbijani sklep se nanaša na dokaze v postopku, ki jih tožnik ni navajal, dejansko pa tožnik tudi ne ve, kateri so ti dokazi ter kdo je te dokaze drugostopnemu organu predložil. Nova dejstvi in dokazi, ki jih je tožnik navajal, so, da denacionalizacijski upravičenec ni bil oseba nemške narodnosti, temveč je bil Hrvat, ki je bil ustreljen kot talec, ter da obstaja dedni naslov – oporoka o notarskem zapisu med upravičencem in predlagateljem, na podlagi katere je denacionalizacijski upravičenec zapustnik, predlagatelj pa njegov dedič, torej da je bilo premoženje odvzeto v smislu 11. člena ZDen. Organ, ki je odvzel premoženje, je bil zato nepristojen. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje na pravnomočno odločbo N 66/2010 ni vezano ter bi moralo samo izvesti dokaze in vse te dokaze skupaj oceniti in o vseh izvedenih dokazih skupaj odločiti. Upravičenec je umrl … kot talec, obsojen od gestapovskega naglega sodišča kot aktivni bandit (oznaka za partizane). Bil je javno priznan slovenski zdravnik. Izdan je bil, ker je zdravil ranjene partizane. Premoženje mu je bilo odvzeto s sodbo sodišča narodne časti dne 8. 8. 1945, v zvezi z zaplembenim postopkom, samo podredno z izdajo odločbe Okrajne zaplembene komisije. Predlagatelj je slovenski državljan, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožnik v pripravljalnem spisu z dne 28. 10. 2014 navaja razloge, zakaj v upravnem postopku ni mogel predložiti sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Čakovcu z dne 14. oktobra 2014, in ga prilaga.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Upravna enota Novo mesto je z odločbo in sklepom št. 321-337/93-91 z dne 23. 8. 2012 v 1. točki izreka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov do ½, podržavljenih pok. B.B.; ter v 2. točki izreka zavrgla zahtevo za denacionalizacijo druge polovice istih nepremičnin, podržavljenih pokojnemu A.A.. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper obe točki izreka zavrnil z odločbo št. 490-64/2012/3 z dne 9. 7. 2014. Zoper odločitev prvostopnega organa, v povezavi z odločbo drugostopnega organa, je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 1329/2014, tožbi delno ugodilo ter odločbo in sklep Upravne enote Novo mesto št. 321-337/93-91 z dne 23. 8. 2012, v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

Dne 20. 8. 2014 (v roku za upravni spor) je toženka prejela predlog tožnika, da se obnovi denacionalizacijski postopek po pok. A.A., ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-64/2012/3 z dne 9. 7. 2013, torej da se postopek obnovi v obsegu, ki se nanaša na zavržen denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin, podržavljenih pok. A.A., odločitev iz 2. točke izreka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo postopka zavrgla iz enakih razlogov, kot je zavrnila pritožbo zoper 2. točko prvostopne odločbe in sklepa, ki jo je sodišče s sodbo, I U 1329/2014 z dne 3. februarja 2015, odpravilo in vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Ker na podlagi sodbe, I U 1329/2014 z dne 3. 2. 2015, o zahtevi za denacionalizacijo po pokojnem A.A. (v obsegu, kot je tožnik zahteval obnovo postopka) sedaj ni dokončno odločeno (postopek, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 9. 7. 2014 in katerega obnovo je tožnik predlagal), ker je zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek, tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zoper sklep, s katerim je bil njegov predlog za obnovo postopka zavržen, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.