Administrative court dismisses appeal against appointment of multiple guardians for special cases based on individual consent.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Postopanju prvostopnega organa ni mogoče očitati nezakonitosti. Iz zakonskih določba nikjer ne izhaja, da bi bila nedopustna postavitev več kot enega skrbnika za posebne primere. Med vlagatelji sicer ni enotnega soglasja za postavitev obeh skrbnikov za posebne primere, vendar pa je s sprejeto sporno odločitvijo prvostopni organ sledil izraženi volji vseh vlagateljev. Tako tožnik kot B.B. namreč soglašata, da je skrbnik za posebne primere tožnik sam in nasprotujeta postavitvi A.A. kot drugega skrbnika, A.A. pa nasprotuje oziroma je umaknil soglasje za postavitev tožnika kot skrbnika za posebne primere in zato predlagal, da je (dodatno še) sam skrbnik za posebne primere, vendar le do višine svojega dednega deleža. Slednji pa med strankami očitno ni sporen. Glede na povedano odločitve organa ni moč šteti kot arbitrarne, temveč glede na podane izjave volje in v skladu s predpisi.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo v 5. točki izreka odločil, da se obveznice iz 2. točke (kjer je določil višino odškodnine za tam navedeno premoženje v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. - sedaj Slovenskega državnega holdinga, v nadaljevanju SDH) izročijo v začasno upravljanje skrbnikoma za posebne primere, tožniku do 5/6 in A.A. do 1/6. V obrazložitvi je v zvezi s postavitvijo skrbnikov za posebne primere uvodoma povzel 67. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), navedel, da je A.A. postavil kot drugega skrbnika za posebne primere na njegov predlog zaradi pripomb na delovanje tožnika kot skrbnika za posebni primer, ker pa je B.B. (poleg tožnika) temu nasprotoval, je A.A. postavil za drugega skrbnika za posebne primere le do višine njegovega dednega deleža, tj. do 1/6. Pri tem se je skliceval še na določbe, ki se nanašajo na skrbnika za posebne primere po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Drugostopni organ je s svojo odločbo potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnik je tožbo vložil izrecno zoper del 5. točke izreka prvostopne odločbe, s katero je bil A.A. postavljen kot skrbnik za posebne primere za vrnjeno premoženje do 1/6. V tožbi je navedel, da za odločitev o postavitvi A.A. za drugega skrbnika za posebne primere ni podano soglasje večine udeležencev v postopku. Odločitev je samovoljna in arbitrarna. Tej odločitvi je nasprotoval B.B. in tudi tožnik. Prav tako tudi ni bilo nobenega vsebinskega razloga, ki bi se nanašalo na delo skrbnika in eventualno na postavitev dodatnega skrbnika. A.A. ni navedel prav nobenih utemeljenih razlogov za to. Postopek je bil praktično končan, za trajanje postopka pa tožnik ni bil odgovoren. Organ tudi ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za skrbnika. Hkrati sta dva dediča (večinska glede na pripadajoči delež) nasprotovala tej postavitvi. Iz zapisnika ustne obravnave jasno izhaja, da je tožnik odločno nasprotoval zamenjavi skrbnika ali dodatni postavitvi A.A.. Noben pravni naslednik tudi ni preklical soglasja za tožnika kot skrbnika. Drugostopni organ pa s tem, ker B.B. ni vložil pritožbe zoper prvostopno odločitev, nima temelja, da šteje, da B.B. postavitvi A.A. ne nasprotuje. Po deležih sta B.B. in tožnik večinska dediča, kar pomeni tudi večinsko voljo vlagateljev. Na podlagi te odločitve tudi ni jasno, kdo od skrbnikov bo izpolnil obveznost in katerim dedičem je kateri od skrbnikov je dolžan izplačati po tem, ko bo sklep o dedovanju postal pravnomočen. Odločba tako predstavlja potencialni temelj za nove spore, saj lahko dediči zahtevajo izpolnitev od obeh skrbnikov (407. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodba U 1114/2003, na katero se sklicuje drugostopni organ, pa se ne nanaša na tak oziroma podoben primer. Ker odločba ne temelji na dejstvih in podatkih iz spisa, je tudi podana absolutna kršitev določb postopka. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da ponovno preklicuje tisti del izjave z dne 12. 9. 2006, da se imenuje tožnika kot skrbnika za posebni primer, poudaril, da je odločitev pravilna, da se tudi dediči po pok. C.C. ne strinjajo, da je tožnik skrbnik za posebni primer, smiselno je predlagal zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalni vlogi v odgovoru na odgovor stranke z interesom A.A. prerekal njegove navedbe ter obširno pojasnil situacijo v zvezi z denacionalizacijskimi postopki ter posledično zapuščinskimi postopki, ki tečejo v zvezi s podržavljenim premoženjem. Smiselno je vztrajal pri tožbi.

Stranka z interesom SDH na tožbo v danem roku ni odgovoril.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa v delu, kjer je poleg tožnika do 5/6, postavil kot skrbnika za posebne primere še A.A. do 1/6 vrnjenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SDH v višini 42.801,00 DEM.

Po prvem odstavku 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (11. in 12. člen), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije (drugi odstavek). Če je oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen ZZZDR). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik (tretji odstavek).

Iz podatkov upravnih spisov izhajajo naslednja dejstva: - da so postopek za vrnitev premoženja, podržavljenega pok. D.D., začeli trije vlagatelji: tožnik, B.B. in A.A.; - da je prvostopni organ sprva kot edinega skrbnika za posebne primere postavil tožnika; - da je A.A. zaradi nezadovoljstva nad delom tožnika kot skrbnika za posebne primere predlagal, da organ postavi kot skrbnika za posebne primere tudi njega (in sicer sprva do ½ vrnjenega premoženja, kasneje le do višine njegovega dednega deleža, tj. do 1/6); - da sta temu nasprotovala tožnik in B.B.; - da je prvostopni organ, upoštevajoč vse izjave vlagateljev, odločil, kot povzeto v 9. točki obrazložitve te sodbe.

Tudi po presoji sodišča postopanju prvostopnega organa ni mogoče očitati nezakonitosti. Iz citiranih določb namreč nikjer ne izhaja, da bi bila nedopustna postavitev več kot enega skrbnika za posebne primere, pri čemer pa iz komentarja ZDen tudi izhaja, da morajo vlagatelji s postavljenim skrbnikom za posebne primere, zlasti, če gre za upravičenčevega pravnega naslednika (za kar gre v obravnavanem primeru), soglašati. Kot že povedano, med vlagatelji sicer ni enotnega soglasja za postavitev obeh skrbnikov za posebne primere, vendar pa je s sprejeto sporno odločitvijo prvostopni organ sledil izraženi volji vseh vlagateljev. Tako tožnik kot B.B. namreč soglašata, da je skrbnik za posebne primere tožnik sam in nasprotujeta postavitvi A.A. kot drugega skrbnika, A.A. pa nasprotuje oziroma je umaknil soglasje za postavitev tožnika kot skrbnika za posebne primere in zato predlagal, da je (dodatno še) sam skrbnik za posebne primere, vendar le do višine svojega dednega deleža. Slednji pa med strankami očitno ni sporen. Glede na povedano odločitve organa ni moč šteti kot arbitrarne, temveč glede na podane izjave volje in v skladu s predpisi. Iz enakega razloga zato tudi ni pravno relevantno, da imata tožnik in B.B. skupaj večinski dedni delež, kakor tudi, da tožnik meni, da ni vsebinskega pravno relevantnega razloga za postavitev dodatnega skrbnika za posebne primere. Ker pa so vlagatelji v tem postopku le tožnik, B.B. in A.A., mnenje drugih pravnih naslednikov glede postavljenih skrbnikov za posebne primere ni tako pomembno (in iz podatkov spisa ga tudi ni moč razbrati) kot volja samih vlagateljev postopka.

S tako odločitvijo pa tudi ne bo otežena izpolnitev odločbe, saj se je z odločbo določena odškodnina v obveznicah SDH v tam navedeni višini, tožnik in A.A. pa sta skrbnika vsak do svojega z odločbo določenega deleža, do pravnomočnega sklepa o dedovanju. Šele s sklepom o dedovanju, s katerim bodo ugotovljeni dediči in njihovi dedni deleži, pa bo mogoče tudi ugotoviti, kateremu dediču je treba izročiti obveznice in v kakšni višini.

Sodišče pa tudi sodi, da se je organ mogel sklicevati na sodbo naslovnega sodišča, U 1141/2003 z dne 14. 12. 2004, iz katere med drugim izhaja, da je možna postavitev več skrbnikov za posebne primere, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, npr.: če je to potrebno zaradi upravljanja s premoženjem ter v interesu pravnih naslednikov po upravičencu, ipd. ter če to ne onemogoča izvršitve denacionalizacijske odločbe. Za tak primer pa v obravnavani zadevi nedvomno gre.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.