Administrative court dismisses appeal against second-instance decision due to lack of reasoning and factual basis for score calculation.

Tožbi se ugodi, odločba župana Občine Postojna številka 3523-26/2014-5 z dne 13. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopenjski upravni organ sprejel drugačno odločitev od prvostopenjskega organa zaradi novih dejstev, ki jih je tožnica navedla v pritožbi. Pri tem pa niti ni navedel, katera so ta dejstva in kako vplivajo odločitev, predvsem pa ni obrazložil, na katerih dejstvih temelji njegova ugotovitev, da je tožnica dosegla 430 točk, ki je sporna.

[OBRAZLOŽITEV]

Župan Občine Postojna je z izpodbijano odločbo ugodil tožničini pritožbi zoper odločbo Občine Postojna številka 3523-26/2014-3 z dne 17. 10. 2014 in odločil, da se tožnica uvrsti na prednostno listno upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, ki po kriterijih iz 9. člena pravilnika niso zavezani za plačilo varščine, na podlagi izpolnjevanja splošnih in posebnih pogojev javnega razpisa ter zapisnika o ocenitvi stanovanjskih razmer in ostalih okoliščin, potrebnih za uvrstitev na prednostno listo za oddajo neprofitnih stanovanj v najem. Ugotovil je, da je tožnica dosegla 430 točk.

V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski upravni organ upošteval vsa dokazila, ki jih je tožnica vložila vlogi, v pritožbi pa je navedla še nova dejstva, ki zahtevajo ponovno preučitev vloge in oceno stanovanjskih ter drugih ostalih okoliščin, pomembnih za uvrstitev na prednostno listno. Pri odločitvi se je skliceval na prvi odstavek 248. člena in drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da drugostopenjski organ v odločbi ni upošteval dejanskega stanja, in sicer dejstva, da stanujejo v najemniškem stanovanju v hiši, ki je bila prodana, zaradi česar se morajo izseliti.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ni navedla, v čem naj bi organa nepravilno obravnavala njeno vlogo in ji posledično dodelila premajhno število točk.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavanem primeru je odločba, s katero je bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt), odločba upravnega organa druge stopnje, s katero je ta smiselno odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje in odločil, da se tožnica uvrsti na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, ki po kriterijih iz 9. člena pravilnika niso zavezani za plačilo varščine, na podlagi izpolnjevanja splošnih in posebnih pogojev javnega razpisa ter zapisnika o ocenitvi stanovanjskih razmer in ostalih okoliščin, pomembnih za uvrstitev na prednostno listo za oddajo neprofitnih stanovanj v najem ter ugotovil, da je tožnica dosegla 430 točk. Sodišče zato šteje, da tožnica s tožbo izpodbija nevedno odločbo, saj se je nanjo v tožbi tudi sklicevala.

Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Navedeno pomeni, da mora obrazložitev odločbe vsebovati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe tožene stranke take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija, sodišče pa ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopenjski upravni organ sprejel drugačno odločitev od prvostopenjskega upravnega organa zaradi novih dejstev, ki jih je tožnica navedla v pritožbi. Pri tem pa niti ni navedel, katera so ta dejstva in kako vplivajo odločitev, predvsem pa ni obrazložil, na katerih dejstvih temelji njegova ugotovitev, da je tožnica dosegla 430 točk, ki je sporna.

Ker izpodbijane odločbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku navedene pomanjkljivosti odpravi in ponovno odloči o tožničini pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Pri tem sodišče še pripominja, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica v vlogi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem navedla dejstva, iz katerih izhaja, da v stanovanju, v katerem je v času vloge z družino prebivala, v kratkem ne bo mogla več prebivati (prodaja hiše na dražbi). Zato naj upravni organ druge stopnje v ponovljenem postopku zavzame tudi stališče, kaj pomeni ta njena izjava v smislu kriterijev glede stanovanjskih razmer.