Court dismisses appeal confirming acquittal where self-issued medical certificate lacks falsity but meets formal elements of crime.

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ne glede na to, da je obdolženka kot zdravnica sama sebi napisala oziroma izdala zdravniško potrdilo, česar ne bi smela, je listina, ki jo je izdala, formalno še vedno zdravniško potrdilo in bi obdolženka s svojim ravnanjem lahko izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 255. člena KZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo A. A., iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo obtožbe kaznivega dejanja izdaje in uporabe lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala po prvem odstavku 255. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja in ji izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da opis obdolženki očitanega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja izdaje in uporabe lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala po 255. členu KZ-1. Obdolženka bi v konkretnem primeru s svojim ravnanjem lahko izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 255. člena KZ-1, ne glede na to, da je kot zdravnica sama sebi napisala oz. izdala zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pravilno navaja in povzema predpise, ki urejajo izdajanje tovrstnih potrdil, vendar napačno zaključuje, da listina, ki jo je obdolženka izdala, formalno ne predstavlja zdravniškega potrdila, saj ga zdravnica sama sebi ne more izdati. Četudi je obdolženka s tem, ko je sama zase napisala in si izdala zdravniško potrdilo prekoračila svoja pooblastila in pravice ter kršila določbe o izdajanju zdravniških potrdil, je listina, ki jo je izdala, formalno še vedno zdravniško potrdilo. Napisano je namreč na predpisanem obrazcu, po vsebini vsebuje vse kar mora vsebovati, izdala pa jo je pristojna oseba oz. zdravstvena organizacija. Razlogi sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe so zato zmotni.

6. Ne glede na zgoraj navedeno pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da vsebina zdravniškega potrdila ni bila lažna in zaključilo, da obdolženka očitanega kaznivega dejanja ni storila, oz. ji to ni bilo z gotovostjo, ki je za obsodilno sodbo potrebna, dokazano.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo obdolženkinemu zagovoru, ker je konsistenten, življenjsko prepričljiv in podprt z izpovedbo priče B. B. ter z listinsko dokumentacijo o tem, kdaj je bila obdolženka na dopustu in v bolniškem staležu. Dejstvo, da je B. B. v vsakodnevnem stiku z obdolženko in je njen večletni sodelavec, samo po sebi še ne pomeni, da zato ni izpovedal po resnici in ni verodostojen. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedbi utemeljeno verjelo in jo je pravilno ocenilo kot prepričljivo in konsistentno. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

8. Neutemeljeno pa pritožnica opozarja tudi na obdolženkin motiv za izognitev zaslišanju na delovnem sodišču ter na dejstvo, da je obdolženka dne 24. 3. 2014, ko naj bi že bila bolna, opravljala dežurstvo v službi. Glede opravljanja dela (ali dežurstva) v službi je pritožbeno sodišče že zgoraj navedlo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo obdolženkinemu zagovoru, da je delo opravljala bolna, kar je njena običajna in zelo pogosta praksa. To se je z izvedenimi dokazi izkazalo za resnično, zato zgolj izpostavljanje dejstva, da je obdolženka poleg rednega dela opravljala tudi dežurstvo njenega zagovora, da je ob tem bila bolna, ne omaje. Okoliščina, ali se je obdolženka želela izogniti zaslišanju na delovnem sodišču pa niti ni pravno relevantna, saj se obdolženki to ne očita. Obdolženki se očita, da je storila kaznivo dejanje izdaje in uporabe lažnega zdravniškega spričevala, in sicer s tem, da je izdala in uporabila zdravniško potrdilo z lažno vsebino o tem, da ima akutne zdravstvene težave. Dejstvo, da bi navedba o akutnih zdravstvenih težavah bila lažna pa je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da ni dokazano.

9. Na podlagi vsega navedenega je pritožba državne tožilke neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo.