Appeal dismissed; court rejects weekend detention for foreign worker due to lack of trust and prior misconduct.

Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti.

V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob prostih dnevih, pravilom ob konca tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljevanju: zapor ob koncu tedna) kot neutemeljen.

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma naj sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi pravilno ugotavlja, da od 4. 8. 2015 velja novela Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F), ki v drugem odstavku 12. člena določa, da sme sodišče izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj območja Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne ustanove, kjer se izobražuje, da izpolnjuje svoje delovne ali izobraževalne obveznosti. Izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna se pod pogoji iz prvega ali drugega odstavka 12. člena ZIKS-1F lahko dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, po predhodnem mnenju direktorja zavoda (tretji odstavek 12. člena ZIKS-1F). Pred uveljavitvijo navedene novele ZIKS-1F so obsojenčevi zagovorniki 23. 7. 2015 vložili predlog za alternativno izvršitev kazni zapora izrečene obsojenemu A. A. z zaporom ob koncu tedna, sodišče prve stopnje pa je o predlogu odločilo 2. 9. 2015. Zagovorniki v pritožbi pojasnjujejo, da obsojenec zaposlitve v tujini v času vložitve predloga ni zatrjeval, ker pa sedaj zakonska določba drugega odstavka 12. člena ZIKS-1F omogoča alternativno izvršitev kazni zapora tudi obsojencu, ki je v tujini zaposlen, predlagajo ugoditev obsojenčevemu predlogu. Pritožbi so zagovorniki priložili dokazila, da je obsojenec direktor in zakoniti zastopnik gospodarske družbe B. d.o.o. od 23. 6. 2011 in trdijo, da ta gospodarska družba svoja dela izvaja tudi v C. v D.

5. Pritožbeno sodišče je navedbe o obstoju pravne osebe B. d.o.o. v Sloveniji in v tujini preverilo v poslovnem registru Ajpes portal (tretji odstavek 377. člena ZKP) in ugotovilo, da so ta dejstva sicer točna, da pa sama po sebi ne utemeljujejo ugoditve predlogu.

6. Zagovorniki namreč ne upoštevajo, da je predlagano alternativno izvršitev kazni zapora obsojencu, ki je zaposlen v tujini, mogoče dopustiti izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov, ki pa jih zagovorniki v pritožbi niti ne zatrjujejo. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi mnenje direktorja zavoda, v katerem obsojenec že prestaja kazen zapora, ki se s predlaganim načinom izvršitve kazni zapora ne strinja, ker je obsojenec zlorabil zaupanje zavoda in kršil hišni red, saj je posedoval (5. 5. 2015) modem za brezžično povezavo in ker ni izkazal, da je na območju Republike Slovenije zaposlen, samozaposlen ali da ima status dijaka oziroma študenta in da se redno šola, poleg tega pa tudi nima dodeljenih zunaj zavodskih ugodnosti. Pritožniki v zvezi s to ugotovitvijo v pritožbi zatrjujejo, da obsojenec ni zlorabil zaupanja zavoda, ker je obsojenčeva pravica tudi uporaba elektronske pošte in svetovnega spleta (peti odstavek 75. člena ZIKS-1) pod pogojem, da izvajanje teh komunikacij ne ogroža varnosti v zavodu ali izven njega. Zagovorniki ne upoštevajo, da se obsojenčeva kršitev hišnega reda v zavodu nanaša na posest modema za brezžično povezavo in se v tem tudi kaže zloraba zaupanja zavoda in ne gre zgolj in samo za kršitev obsojenčeve pravice do uporabe elektronske pošte in svetovnega spleta, kot to zmotno trdijo zagovorniki. Sploh pa je dopustna uporaba tovrstne elektronske komunikacije le pod pogojem, da izvajanje teh komunikacij ne ogroža varnosti v zavodu in izven njega. Očitno pa je ocena zavoda drugačna, saj mu je bil zaradi kršitve hišnega reda trajno odvzet prenosni računalnik ter za obdobje dveh mesecev z odločbo izdan ukrep obiska za stekleno pregrado. Zato je sodišče prve stopnje smelo tudi to okoliščino upoštevati pri presoji obsojenčevega predloga.

7. Pravilna je izpodbijana odločitev tudi zato, ker v času odločanja o obsojenčevem predlogu obsojenec ni izpolnjeval pogoja iz 12. člena ZIKS-1 in sicer ni izkazoval niti zaposlitve niti rednega izobraževanja. Zaposlitev v tujini zatrjujejo zagovorniki šele s pritožbo, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojenec 14. 11. 2014 na naroku za izrek kazenske sankcije izjavil, da podjetja nima več, delavcev tudi ne več, ker so ga zapustili. Tudi, če bi bila točna pritožbena trditev o zaposlenosti v tujini, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po podatkih v spisu obsojencu odvzeta prostost od 2. 3. 2014, ko je bil prijet v tujini na podlagi sklepa o odreditvi pripora posledično izdanega Evropskega naloga za prijetje in predajo, in tudi ne gre spregledati objektivnih in subjektivnih okoliščin obsojenca, ki so pomembna za odločitev o predlogu. Obsojenec je bil spoznan za krivega težjega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 in mu je bila zanj izrečena kazen tri leta zapora, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno v hudodelski združbi z mednarodnim elementom, ki je delovala na območju E., F., G., H., I., J. in K., predmet prepovedanega prometa pa sta bila heroin in kokain. Obsojenec je bil tudi že pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje in tudi za druga kazniva dejanja, pri tem pa že izrečene kazenske sankcije nanj niso imele pozitivnega vpliva, saj je z izvrševanjem kaznivega dejanja nadaljeval. Res je obsojenec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal, vendar je bil pravosodnim organom Republike Slovenije dalj časa nedosegljiv, saj je bil izsleden šele v tujini na podlagi Evropskega naloga za prijetje in pripor, zoper njega pa je bil tudi odrejen pripor iz razloga begosumnosti. Vse te okoliščine v zvezi z obsodbo in predkaznovanostjo in v povezavi s kršitvijo hišnega reda v zavodu za prestajanje kazni zapora po presoji pritožbenega sodišča kažejo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR (prvi odstavek 98. člena ZKP in tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Pri svoji odločitvi je upoštevalo podatke v spisu o premoženjskih razmerah obsojenca in presodilo, da bo te stroške sposoben plačati brez nevarnosti za njegovo preživljanje.