Court dismisses appeal against debt relief order due to debtor's disproportionate new debt taking despite clear inability to repay.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno kot odločilno izpostavilo, da bi dolžniku pred zadnjim dvigom gotovine, na dan 1. 10. 2013, moralo biti jasno, da novega kredita ne bo dobil, saj ga je banka že pred tem opozarjala na plačilo že zapadlih obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na ugovor upnice A. d. d., proti odpustu obveznosti postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (4. točka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel dolžnik pri upniku za 200.000,00 EUR kreditov, za katere je najkasneje junija leta 2013 vedel, da jih ne bo mogel vračati, saj se je dogovarjal za njihov reprogram, poleg tega pa je po lastnih navedbah v tujini iskal druge vire za poplačilo starih obveznosti. Čeprav je v tem času že imel negativno stanje na transakcijskem računu v višini 4.473,39 EUR, ki se je zaradi dvigov gotovine s kreditno kartico le še povečevalo in je pred zadnjim dvigom dne 1. 10. 2013 znašalo že 24.600,00 EUR, je dolžnik navedenega dne dvignil še 8.500,00 EUR, kljub temu, da je bil še pred zadnjim dvigom opozorjen na negativno stanje in kljub temu, da bi mu bilo takrat moralo biti že jasno, da z revolving kreditom ne bo nič ter da mu je bilo tudi s strani tuje banke povedano, da ne bo dobil kredita. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je dolžnik ob spornih dvigih razpolagal le z nepremičninami, ocenjenimi na približno 10.000,00 EUR in investicijskimi kuponi T. in T. (v vrednosti približno 400,00 EUR), ter da je pet mesecev po zadnjem dvigu (8. 3. 2014) tudi prenehal z dejavnostjo kot samostojni podjetnik. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je dolžnik moral zavedati, da s svojim premoženjem ne bo mogel odplačati svojih obveznosti do upnikov, pa je kljub temu v dveh mesecih (v mesecu avgustu in septembru 2013) prevzel za kar 28.901,45 EUR novih obveznosti, kar pomeni, da je prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

5. Pritožnik trdi, da je koristil limit v odobreni višini, saj mu je banka zagotovila odobritev revolving kredita v višini 30.000,00 EUR in kasneje reprogram kredita, ki ga je že imel najetega pri banki. Vendar pa dolžniku, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni uspelo izkazati, da sta mu bila revolving kredit in reprogram kredita pri banki odobrena. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta se banka in dolžnik o tem le dogovarjala. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da mu v nobeni navedbi ni sledilo in je vsa dejstva, ki jih je navedla banka, povzelo kot verodostojen dokaz. Ne navede pa (in ni navedel) ničesar, s čimer bi verodostojnost navedb banke in izpovedbo zaslišane priče uspel izpodbiti.

6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno kot odločilno izpostavilo, da bi dolžniku pred zadnjim dvigom gotovine, na dan 1. 10. 2013, moralo biti jasno, da novega kredita ne bo dobil, saj ga je banka že pred tem opozarjala na plačilo že zapadlih obveznosti. Dolžnik trdi, da se je do konca trudil poplačati dolgove in bi jih ob sodelovanju banke v daljšem obdobju tudi poplačal, vendar pa tekom ugovornega postopka ni ponudil dokazov, s katerimi bi te svoje trditve podkrepil. Navedeno velja tudi za trditev, da nepremičnina, katere lastnik je, ne more biti tako malo vredna.

7. Trditve pritožnika, da banka ni odbila zneska, ki ji ga je povrnila zavarovalnica, so nekonkretizirane, pa tudi sicer neodločilne za presojo utemeljenosti ugovora proti odpustu obveznosti. Nikakor pa sodišče ni dolžno preverjati samo, koliko dolga je banka dobila poplačanega z zavarovanji terjatev pri zavarovalnicah, kot to zmotno meni pritožnik.

8. Postopek ugovora proti odpustu obveznosti ZFPPIPP ureja v 405. členu, odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti pa je urejeno v 406. členu ZFPPIPP. V skladu z določbo prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP tako sodišče v primeru, če presodi, da obstaja razlog iz prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, ki se uveljavlja z ugovorom, ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti. Tako je sodišče prve stopnje v danem primeru tudi storilo. Sodišče prve stopnje ni izdalo nadomestnega sklepa (po 128. členu ZFPPIPP), kot to meni pritožnik, saj za to tudi ni imelo zakonske podlage, temveč je o ugovoru odločilo, v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

9. Pritožbeni razlogi se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).