Appeal allowed: Conditional claim filed after objection suit permitted under ZFPPIPP s. 59(3).

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zakonodajalec ni videl nobenega razloga, da bi po uspešnem izpodbijanju upnik, ki do vložitve izpodbojnostne tožbe še ni prijavil terjatve, obravnavan kaj drugače kot vsi ostali upniki. Za to, da bo obravnavan enako, pa je potrebna prijava terjatve. Ta je pogojna. Uspeh postopka po vložitvi izpodbojnostne tožbe je namreč še negotov, zato se prijavi pogojno terjatev. Podoben je položaj tudi v tej zadevi.

Zakonska praznina je očitno nastala nenačrtno in se jo zato lahko zapolni s smiselno uporabo tretjega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Položaj je namreč še najbolj podoben tistemu, ki nastane pri izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj nastane po vložitvi tožbe sicer dvom o utemeljenosti zahtevka, upnikovo terjatev v primeru nasprotnikove zmage pa je že mogoče opredeliti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Spor se vodi glede ugotovitve obstoja pogojne terjatve in glede obstoja ločitvene pravice za zavarovanje te pogojne terjatve.

2. Stečajni postopek nad toženo stranko se je začel 12. 10. 2012. Tožena stranka je imela do tožeče stranke terjatve iz dveh pogodb o depozitu. Tožeča stranka jih je pobotala s svojimi terjatvami. O pobotu je obvestila tožečo stranko 17. 12. 2012.

3. Tožeči stranki je bila 19. 8. 2013 vročena tožba stečajnega dolžnika. S tožbo je z glavnima zahtevkoma zahtevala ugotovitev ničnosti pobotne izjave in plačilo 94.377,89 EUR, s pomožnim (podrejenim) zahtevkom pa vrnitev 94.377,89 EUR na depozitni račun. Tožena stranka je bila v tem sporu, ki se je vodil v bistvu glede vprašanja veljavnosti pobota, tožeča stranka. S podrejenim zahtevkom je tožena stranka uspela, ker pobot ni bil veljaven. Odločitev o tem je že pravnomočna (opr. št. Okrožnega sodišča XI Pg 2855/2013, opr. št. Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1654/2014).

4. 13. 9. 2013 je tožeča stranka prijavila pogojno terjatev v višini 94.377,89 EUR in ločitveno pravico v stečajnem postopku tožene stranke. Stečajni upravitelj je prerekal oboje, terjatev in ločitveno pravico. S sklepom stečajnega sodišča je bila na pravdo napotena tožeča stranka.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da v 59., 3. odstavku 248. člena, 4 ali 5. odstavku 268. člena ZFPPIPP ni pravnega temelja za prijavo takšne vrste terjatve (kot jo je prijavila tožeča stranka) po preteku 3 mesecev od začetka stečajnega postopka. Smiselno razlago ZFPPIPP je zavrnilo z utemeljitvijo, da smiselna razlaga nasprotuje namenu ZFPPIPP in 59. členu ZFPPIPP (prvostopenjska sodba, r. št. 6).

6. Zoper takšno odločitev je vložila pritožbo tožeča stranka. V njej se izrecno strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbija le uporabo materialnega prava. Po njenem mnenju je ključno vprašanje, ali je dopustna naknadna prijava pogojnih terjatev v stečaj kot posledica vložene tožbe s strani stečajnega dolžnika, če vložena tožba ni tožba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. Sklicuje se na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 127/2007, zlasti na v r. št. 20 zavzeto pravno stališče. Ta zadeva se naj bi sicer nanašala na ZPPSL. Tudi ZPPSL naj bi dopuščal prijavo terjatev v stečajnem postopku po preteku roka za prijavo terjatev le v izrecno naštetih primerih, enako kot ZFPPIPP. Ne glede na to je VS RS v tej zadevi dopustilo prijavo terjatve tožene stranke v stečajnem postopku tožeče stranke po preteku roka za prijavo terjatev, čeprav to ni bilo zakonsko predvideno. Pritožba še očita, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svoje odločitve ne glede na to, da je tožeča stranka obširno utemeljila svoje pravno stališče, da bi bilo mogoče že opisano pravno stališče v odločbi VS RS, opr. št. III Ips 127/2007 uporabiti tudi v tej zadevi.

7. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo, razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v nov postopek na temelju 2. stavka 355. člena ZPP.

8. Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem očita prvostopenjskemu sodišču kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je določno pojasnilo, da ne namerava smiselno uporabiti določb 59. člena ZFPPIPP. Podalo je tudi razloge za takšno odločitev (prvostopenjska sodba, r. št. 6). S tem pa je prvostopenjska sodba odgovorila na pravno stališče, ki ga je v teku prvostopenjskega postopka zastopala tožeča stranka.

9. Ne glede na to pa je pritožba utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

10. Tožeča stranka je hotela prijaviti pogojno terjatev, posledično pa še ločitveno pravico. To pogojno terjatev bi imela, če bi se pobot terjatev izkazal za ničen.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da prijava takšne terjatve v ZFPPIPP ni izrecno predvidena. Enako je stališče pritožbenega sodišča.

12. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pa je pritožbeno sodišče mnenja, da se lahko smiselno uporabi 3. odstavek 59. člena ZFPPIPP. Ta določba se nanaša na prijavo terjatve, če je zoper upnika vložena tožba za izpodbijanje pravnih dejanj. Upnik mora prijaviti terjatev v enem mesecu po vročitvi tožbe in sicer kot pogojno terjatev.

13. Nameni določbe so jasni. Zakonodajalec ni videl nobenega razloga, da bi po uspešnem izpodbijanju upnik, ki do vložitve izpodbojnostne tožbe še ni prijavil terjatve, obravnavan kaj drugače kot vsi ostali upniki. Za to, da bo obravnavan enako, pa je potrebna prijava terjatve. Ta je pogojna. Uspeh postopka po vložitvi izpodbojnostne tožbe je namreč še negotov, zato se prijavi pogojno terjatev.

14. Podoben je položaj tudi v tej zadevi. Tožeča stranka je v trenutku, ko je prijavljala terjatev, vedela le, da se vodi postopek zoper njo zaradi pobota terjatev in da bo spor lahko izgubila. Ni mogoče spregledati, da bi, če se bi spor neugodno končal za tožečo stranko, v resnici obstajala nevarnost, da bo tožeča stranka obravnavana drugače kot drugi upniki. Ta nevarnost je obstajala v tem, da bi bila tožeča stranka v povsem drugačnem in predvsem slabšem položaju, kot drugi upniki, ki so lahko prijavili svojo terjatev v roku (2. odstavek 59. člena ZFPPIPP). Terjatve namreč tožeča stranka v roku iz 2. odstavka 59. člena ZFPPIPP ni prijavila, ker za to ni bilo potrebe, kasneje pa bi terjatve ne mogla več prijaviti. Da bi to pripeljalo do tega, da bi terjatev, ki bi jo lahko zahtevala od stečajnega dolžnika, potem koristila stečajni masi in posredno ostalim stečajnim upnikom, je očitno. Podobna je bila že utemeljitev VS RS v zadevi z opr. št. VS RS, opr. št. III Ips 127/2007 (r. št. 20), ki pa se nanaša na ZPPSL in ne na ZFPPIPP.

15. Ni mogoče najti nobenega razloga, zakaj bi moral ta posebni položaj koristiti drugim upnikom. Najti tudi ni mogoče nobene razlage v literaturi, zakaj niti 59. člen ZFPPIPP, niti katera druga določba ne dopušča prijave terjatve tudi še po preteku roka iz 2. odstavka 59. člena ZFPPIPP. To velja še toliko bolj, ker ZFPPIPP sam predvideva vrsto izjem od prijave v roku iz 2. odstavka 59. člena ZFPPIPP. Te izjeme so pregledno naštete v 3. do 5. odstavku 59. člena ZFPPIPP.

16. Zakonska praznina je očitno nastala nenačrtno in se jo zato lahko zapolni s smiselno uporabo 3. odstavka 59. člena ZFPPIPP. Položaj je namreč še najbolj podoben tistemu, ki nastane pri izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj nastane po vložitvi tožbe sicer dvom o utemeljenosti zahtevka, upnikovo terjatev v primeru nasprotnikove zmage pa je že mogoče opredeliti. Podobno je že odločilo VS RS v odločbi z opr. št. 127/2007, pri čemer pa se je v ZPPSL uporabljal še bistveno drugače postavljen rok za prijavo terjatev.

17. Roku iz 3. odstavka 59. člena ZFPPIPP je tožeča stranka zadostila. Tožba ji je bila vročena 19. 8. 2013. Terjatev je prijavila 13. 9. 2013, to pa je prej kot v enem mesecu dni po prejemu tožbe.

18. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče odloči o tem, ali so tožbeni zahtevki utemeljeni.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.