Appeal against court fee waiver order dismissed; appeal against fee payment order inadmissible due to lack of legal remedy.

I. Pritožba zoper sklep s 17. 10. 2014 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z 29. 1. 2015 se zavrže.

[JEDRO]

Proti sklepu sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe.

Toženi stranki je treba pojasniti, da ponavljajoče se vlaganje pravnih sredstev (brez konkretne vsebine) zoper iste odločbe kaže na izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja postopka. Takšno ravnanje utegne ustrezati dejanskemu stanu zlorabe pravice iz 11. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom s 17. 10. 2014 je sodišče zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z 22. 9. 2014.

S sklepom z 29. 1. 2015 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z 8. 12. 2014.

2. Zoper takšna sklepa se z navedbo, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka.

V pritožbi zoper sklep s 17. 10. 2015 navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi po sklepu z 9. 5. 2014 odločalo pritožbeno sodišče in ni navedeno, kdaj je bil ta sklep vročen toženi stranki. Sodišče je vsa pisanja vročalo na dolžnikov napačen naslov.

Zaradi narave odločitve višje sodišče pritožbenih navedb zoper sklep z 29. 1. 2015 natančneje ne povzema.

3. Pritožba zoper sklep s 17. 10. 2014 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z 29. 1. 2015 pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sklep s 17. 10. 2014:

4. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Velja torej za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje.

5. Tožena stranka bi morala sporno takso (za napoved pritožbe zoper sodbo s 30. 5. 2013) po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje plačati najkasneje 31. 12. 2013. Pritožnica ne trdi, da naj bi se predlog za oprostitev plačila sodne takse nanašal na kakšno kasneje nastalo taksno obveznost. Ker je predlog za taksno oprostitev vložila šele 22. 9. 2014, ta za sporno takso ne more učinkovati, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

6. Pritožbenih trditev o pošiljanju vseh sodnih pisanj na “dolžnikov napačen naslov“ pritožnik niti ne konkretizira, še manj izkaže; očitno pa je tudi, da vsa pisanja prejme (saj se na njih odzove). Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni bila storjena.

7. Pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep s 17. 10. 2014 potrdilo.

O pritožbi zoper sklep z 29. 1. 2015:

8. V skladu s 25. členom Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

9. Nalog za plačilo sodne takse je odločba, s katero je odločeno o obveznostih pravnega subjekta. Zakon ustavno pravico do pravnega sredstva proti takšni odločbi konkretizira v 34a. členu ZST-1. V skladu s to določbo je pravno sredstvo zoper plačilni nalog ugovor, o katerem odloča sodišče prve stopnje. S takšno ureditvijo je zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva. Dodatnih pravnih sredstev v postopku za plačilo sodne takse pravni red ne predvideva. Za kaj takšnega tudi ni potrebe. Če ima stranka zoper meritorne odločitve sodišč na voljo zgolj eno redno pravno sredstvo, to še toliko bolj velja v postopku za odmero sodne takse. Ta postopek je tako po dejanski kot po pravni plati in po pomenu zadeve lažje narave. Nobenega razumnega razloga ne bi bilo, da bi imela stranka poleg ugovora še možnost vložitve pritožbe.

10. Ureditev, da je pravno sredstvo ugovor, v tem primeru tudi ne pomeni da z njim stranka zagotavlja svojo pravico do kontradiktornosti (kot npr. velja v primeru ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi), marveč gre za običajno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča. To, da o njem odloča sodišče prve stopnje, ima svoj ratio legis. Na ta način naj bi bili glavni sodni postopki čim manj časovno obremenjeni zaradi reševanja pravnih sredstev v postopkih, ki so le povezani z glavno stvarjo.

11. Določba petega odstavka 34. člena ZST-1 tako predstavlja smiselno celoto in je ustrezno vključena v pravni red kot celota tako po jezikovni kot po namenski plati. S tem je določena izjema od splošnega pravila, ki se sicer uporablja v pravdnem postopku (prvi odstavek 363. člena ZPP)(1).

12. Sodna praksa višjih sodišč o tem vprašanju sicer ni enotna. Stališče, da zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe, je to sodišče obrazložilo že večkrat(2), o tem pa se je navsezadnje izjavilo že tudi Ustavno sodišče RS (sklep U-I-207/2009, Up-996/2009). Tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS o ugovorih zoper plačilne naloge ni pravnega pouka o pravici do pritožbe (II DoR 440/2012, II DoR 309/2011, II DoR 328/2012). To sodišče sledi stališču Ustavnega sodišča in ravnanju Vrhovnega sodišča.

13. Višje sodišče je zaradi vsega navedenega pritožbo zoper sklep z 29. 1. 2015 na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.

14. Nazadnje pa višje sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da ni mogoče spregledati, da je spis od napovedi pritožbe zoper sodbo s 30. 5. 2013, vložene 8. 7. 2013, četrtič pred višjim sodiščem zaradi pritožb s podobno vsebino. Toženi stranki je treba pojasniti, da ponavljajoče se vlaganje pravnih sredstev (brez konkretne vsebine) zoper iste odločbe kaže na izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja postopka. Takšno ravnanje utegne ustrezati dejanskemu stanu zlorabe pravice iz 11. člena ZPP. Sodišče si mora prizadevati, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, pritožnika pa višje sodišče še opozarja, da lahko sodišče ob zlorabi pravic tudi izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR.

Op. št. (1): Določba 3. odstavka 1. člena ZST-1 na zgoraj obrazloženo ne vpliva. Namen zakonodajalca ob sprejemu novele ZST-1 (Poročevalec DZ 93/2010) je bil (med drugim) rešiti situacijo, ko so se v sodni praksi izoblikovala različna stališča o tem, kateri predpisi se smiselno uporabljajo ob odločanju o taksnih vprašanjih (še posebej ob odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse). V obrazložitvi predloga 1. člena novele ZST-1 je jasno naveden namen zakonodajalca in način, kako naj se dileme reši: “Nekatere izmed navedenih situacij bodo neposredno urejene že s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZST-1 (npr. novi 34.a člen), glede ostalih pa se s predlaganim novim 3. odstavkom prvega člena zakona na splošno določa, da se smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse.“ Stališče zakonodajalca je torej jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. V primeru pravnega sredstva zoper sklep o odmeri sodne takse ne gre za takšno situacijo, saj ima ZST-1 drugačno in popolno ureditev.

Op. št. (2): Sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2286/2013, I Cp 471/2013, I Cp 575/2014, I Cp 973/2014, I Cp 1922/2014, I Cp 2758/2014, I Cp 1899/2015 in drugi.