Appeal dismissed; factual findings and evidence assessment in small value commercial cases are final.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 125186/2012 z dne 31. 8. 2012 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 348,62 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v tovrstnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, kar pomeni, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve.

6. Ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru je, da se je tožena stranka zavezala, da bo sama izpolnila obveznost do tožeče stranke (in torej naročila ni podala zgolj kot zastopnica etažnega lastnika). Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi dokazne ocene naročilnic, v katerih je tožena stranka zapisala, naj tožeča stranka račun posreduje na njen naslov ter naj račun pošlje do 5. v mesecu, v kolikor želi, da bo slednji etažnim lastnikom fakturiran v tekočem mesecu. Ker preverjanje dejanskega stanja (kar vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) v obravnavanem primeru ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, višje sodišče v navedeno ugotovitev ni moglo posegati. V posledici takšne ugotovitve, pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

7. S pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka nastopala zgolj kot upravnik poslovne stavbe in torej kot zastopnik etažnega lastnika, v imenu in na račun katerega je storitve naročila, poskuša tožena stranka izpodbiti prej povzeto ugotovljeno dejansko stanje, zato v predmetnem postopku z njimi ne more uspeti. Ker tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa v obravnavanem primeru ni mogoče pritožbeno presojati niti očitkov, da je to, da je storitve in dobave dejansko naročil R. d. o. o. (etažni lastnik) in da je tožena stranka naročilo podala kot upravnik, v njegovem imenu, razvidno iz naročilnic ter da iz njih ne izhaja, da je naročilo podala v svojem imenu ali da je zahtevala izdajo računa na svoje ime. Sodišče prve stopnje je namreč zapise na naročilnicah dokazno ocenilo ravno obratno – torej kot zavezo tožene stranke, da bo sama izpolnila obveznost do tožnika.

8. Očitek kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka podaja povsem pavšalno (s povzemanjem citiranih zakonskih določb). Višje sodišče zato kršitev iz 15. točke (na katero ne pazi po uradni dolžnosti) ni ugotavljalo, kršitev iz 14. točke pa ni našlo.

9. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki delno niso utemeljeni, v pretežnem delu pa ne dovoljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.