Appeal dismissed because post-filing settlement agreement constitutes waiver of claim, not grounds to overturn default judgment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbena trditev, da naj bi se pravdni stranki po vložitvi tožbe pogodili za plačilo le polovice s tožbo zahtevanega zneska, po vsebini predstavlja ugovor ugasle terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati 5.787,85 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 589,70 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da se je s tožnikovim direktorjem dogovoril, da mu bo poravnal polovico dolgovanega zneska. Dogovor je bil sklenjen v času, ko je bila tožencu že poslana tožba, zato nanjo ni odgovoril. Ker je v hudi denarni stiski, do plačila še ni prišlo, vendar je o tem redno obveščal tožnikovega direktorja, zato je toliko bolj presenečen nad sodbo. Predlaga izdajo nove sodbe za polovični znesek in z možnostjo plačila na obroke.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da naj bi se pravdni stranki po vložitvi tožbe pogodili za plačilo le polovice s tožbo zahtevanega zneska, po vsebini predstavlja ugovor ugasle terjatve. Obveznost med drugim lahko preneha tudi z odpustom dolga, kadar upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Za veljavnost takega sporazuma po 319. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni potrebna posebna oblika. Zadošča torej tudi ustni dogovor, ki ga navaja toženec v pritožbi. Ker pa zamudne sodbe po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se toženec v pritožbi na navedeni dogovor ne more več sklicevati. Zatrjevati bi ga moral že v odgovoru na tožbo. Dejstvo, da je toženec zaupal tožnikovemu direktorju, ne opravičuje njegovega molka, posebej še, ker je bil toženec ob prejemu tožbe posebej opozorjen na pravne posledice, če na tožbo ne bo odgovoril. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno štelo, da toženec priznava dejanske trditve v tožbi. Na tej podlagi je tožniku materialnopravno pravilno prisodilo celoten zahtevani znesek. Za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, čemur toženec v pritožbi niti ne oporeka. Dejstva, da toženec nima dovolj sredstev za plačilo prisojenega zneska v odrejenem roku, pa pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati; toženec se bo nanj lahko skliceval šele v izvršilnem postopku, ob izkazanih pogojih za odlog izvršbe.

6. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo materialnih ali procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Morebitnih drugih procesnih kršitev pa toženec ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.