Appeal dismissed for failure to concretize mental suffering intensity and duration in tort claim.

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Razen golih navedb, da je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi prejetega elektronskega sporočila, ki ga je razžalil, osebno prizadel, mu vzbudil občutke nelagodja in mu neupravičeno odrekel spoštovanje in ugled, v tožbi ni bilo potrebnih pravno relevantnih navedb ne o intenzivnosti ne o trajanju zatrjevanih duševnih bolečin. Prav tako v tožbi tudi ni bilo konkretiziranih navedb o tem, kako so duševne bolečine vplivale na tožnika oziroma kako jih je doživljal. Zgolj prepis zakonske norme brez opredelitve in konkretizacije pravno odločilnih okoliščin o škodi, pa ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali je tožnik škodo tudi dejansko utrpel in ali zanjo utemeljeno zahteva odškodnino.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za plačilo 2.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zavrnilo.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna, saj je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zatrjevane duševne bolečine. Meni, da gre pri trpljenju duševnih bolečin za vsako psihično neugodje, pri čemer ni nujno, da zaradi tega trpi tudi oškodovančevo zdravje. Tožnik kot oškodovanec je duševno bolečino, ki se še vedno kaže v občutkih nelagodja in osebni prizadetosti, jasno in nedvoumno izkazal v tožbi, zato trditve v njej niso preskope, kot je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje. Tudi presoja sodišča prve stopnje, da intenzivnost zapisa ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev, je po mnenju pritožnika napačna. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom posnetka na facebooku, pa je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev pravil postopka, saj je kršilo načelo kontradiktornosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec je bil zaposlen v družbi E., d. o .o. (prej M. d. o. o.), s katero je tožnik poslovno povezan. Dne 5.8.2014 je toženec poslal tožniku elektronsko sporočilo, v katerem je med drugim zapisal: "Tvoje laži, nesramnost in brezobzirnost so presegle vse meje. Vem, da si bednik in da imaš rad denar, vendar to, da mene goljufaš v takšni situaciji in mi podtikaš bianco odpovedi ter pišeš in razširjaš laži, ne bo šlo. Kot človeka si me užalil. Do ljudi, ki ti služijo denar, se obnašaš kot da so sužnji. In da me nikoli ne nagovoriš, pozdrav iz tvojih ust je žalitev." Tožnik zatrjuje, da je zaradi navedenega zapisa utrpel duševne bolečine, zaradi česar iz naslova nepremoženjske škode zahteva odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo, ker duševnih bolečin v tožbi ni ustrezno konkretiziral. Ker je sodišče o zadevi odločalo po postopkovnih pravilih za spor majhne vrednosti, tožnikovih kasnejši konkretizacij in dopolnitev tožbe v smislu 451. in 452. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni upoštevalo. Nadalje je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zgoraj omenjeni zapis toženca sicer lahko nespoštljiv ali nesramen, da pa glede na konkretno presojo ni niti objektivno žaljiv niti protipraven. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

5. Odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti je po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika mogoče določiti le, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo. Iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi namreč ne izhaja utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Razen golih navedb, da je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi prejetega elektronskega sporočila, ki ga je razžalilo, osebno prizadelo, mu vzbudil občutke nelagodja in mu neupravičeno odreklo spoštovanje in ugled, v tožbi ni bilo potrebnih pravno relevantnih navedb ne o intenzivnosti ne o trajanju zatrjevanih duševnih bolečin. Prav tako v tožbi tudi ni bilo konkretiziranih navedb o tem, kako so duševne bolečine vplivale na tožnika oziroma kako jih je doživljal. Zgolj prepis zakonske norme brez opredelitve in konkretizacije pravno odločilnih okoliščin o škodi, pa ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali je tožnik škodo tudi dejansko utrpel in ali zanjo utemeljeno zahteva odškodnino.

6. Glede pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno v sporih majhne vrednosti dosledno upoštevati 451. člen ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi, zaradi česar kasnejših navedb in dopolnitev v pripravljalni vlogi sodišče ne more upoštevati, razen če se le-te nanašajo na odgovor na tožbo. Tožnikova konkretizacija navedb o škodi ter dokazni predlogi, ki jih je navedel šele v pripravljalni vlogi, so tako nedvomno prepozni, zaradi česar jih sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da bi tožnik vsa dejstva in dokaze moral navajati in dosledno konkretizirati že v sami tožbi, česar pa ni storil, zato je tožba nesklepčna.

7. Podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi če bi bila zatrjevano ravnanje in škoda pravilno konkretizirana že v tožbi in bi bila ta sklepčna, pa vsako nespoštljivo ravnanje še ni protipravno. Ali je neko pisanje žaljivo, je potrebno presoditi glede na vse okoliščine primera. Ravno zaradi okoliščin, v katerih je bilo sporno elektronsko sporočilo poslano, sporočilu žaljive vsebine ni mogoče pripisati. Njegovo vsebino je potrebno presojati predvsem v kontekstu slabih medsebojnih odnosov med tožnikom in tožencem. Sporočilo je bilo mogoče razumeti le kot kritiko (katere sestavni del je tudi negativna vrednostna sodba) tožniku v zvezi z njegovim nadrejenim položajem v podjetju, kjer je bil toženec zaposlen. Navedbe v elektronskem sporočilu tako po mnenju pritožbenega sodišča tudi sicer ne presegajo dopustnih meja izražanja, ki bi pomenile poseg v pravico tožnika, pri čemer je potrebno posebej poudariti, da s sporočilom ni bil seznanjen širši krog ljudi, temveč je šlo zgolj za zasebno komunikacijo med pravdnima strankama.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 353. člen ZPP).