Appeal dismissed; failure to attend summons and provide witness details constitutes waiver of procedural rights.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Stranka ne more uspešno uveljavljati kršitve procesnih pravic, kadar je to mogoče pripisati njeni lastni neaktivnosti, kot je neodzivnost na vabilo na narok in ne prihod nanj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 11. 2013, opr. št. VL 176714/2013, obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in toženki naložilo v plačilo 1.879,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, in poudarja, da sploh ni prejela vabila. S tem ji je bilo onemogočeno prisostvovanje na naroku in odvzeta možnost sodelovanja v postopku, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Nadalje očita sodišču, da je zavrnitev dokaza po zaslišanju bančnega referenta, iz razloga, ker ni navedla priče po imenu in priimku ter brez naslova, zaradi česar naj bi šlo za nesubstanciran dokaz, zmotna. Navaja, da bi, če bi imela možnost pristopiti na prvi narok za glavno obravnavo, pravočasno dopolnila manjkajoče podatke o referentu. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, poleg tega pa ni spoštovalo temeljnih zahtev po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženki vabilo na prvi narok za glavno obravnavo ni bilo (pravilno) vročeno. Iz podatkov v spisu (list. št. 41) izhaja, da je sodišče prve stopnje toženki vročalo vabilo po pošti. Ob poskusu vročitve ji sodnega pisanja ni bilo mogoče osebno izročiti niti ga ni bilo mogoče izročiti kakšnemu odraslemu članu njenega gospodinjstva, zato je bilo 4. 3. 2015 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker toženka tega pisma ni dvignila niti v nadaljnjih 15 dneh, odkar ji je bilo puščeno obvestilo v hišnem predalčniku, ji je bila pošiljka puščeno v hišnem predalčniku 20. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila toženka na prvi narok za glavno obravnavo, določen za dne 15. 4. 2015, v redu povabljena (prvi in četrti odstavek 142. člena ZPP). Ker toženka vabila na narok za glavno obravnavo v predvidenem roku ni dvignila, je s potekom 15 dni nastopila „fikcija“ vročitve, po kateri se šteje, da ji je bilo vabilo vročeno na dan, ko ji je bilo vabilo puščeno v hišnem predalčniku, torej 20. 3. 2015. Osebna vročitev vabila je v konkretnem primeru tako izkazana s potrdilom o vročitvi (149. člen ZPP). Ker gre za javno listino, velja na njej zapisano za resnično, toženka pa domneve resničnosti njene vsebine s pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti (njene neresničnosti niti ne zatrjuje).

6. Toženka je bila torej pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, svojega izostanka pa ni opravičila (294. člen ZPP), zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno opravilo narok v njeni odsotnosti. Ker je bila toženki dana možnost, da svojo pravico do sodelovanja v postopku uresniči, ter možnost, da se njene trditve in dokazi preizkusijo v kontradiktornem postopku, sama pa se je temu zaradi lastne neaktivnosti odpovedala, ji niso v ničemer kršene zakonsko in ustavno zagotovljene pravice. Posledično je tudi dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov, pravilno.

7. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo njen dokaz z zaslišanjem referenta, češ da je zaradi pomanjkljivih identifikacijskih podatkov priče nesubstanciran. Očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče opozarja, da breme substanciranja dokaznega predloga velja tudi za dokazni predlog zaslišanja priče. Stranka mora poleg natančne opredelitve, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, zaradi same izvedbe dokaza navesti tudi vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila.(1) Gre za breme sporočanja podatkov, ki so potrebni za vabljenje priče (236. člen ZPP), zato mora morebitne posledice opustitve svojih zakonskih obveznosti nositi stranka sama.(2) Toženka je tista, ki bi morala svoj dokazni predlog oblikovati skladno z določbo 236. člena ZPP, a tega ni storila.(3) Če toženki identifikacijski podatki priče niso bili znani, bi morala ob postavljenem dokazu predlagati, naj poizvedbe o tem naredi sodišče, česar prav tako ni storila.(4) Tako pomanjkljiv in posledično nesubstanciran dokazni predlog je sodišče prve stopnje zato upravičeno zavrnilo.

8. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, 2005, str. 456. Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6. 9. 2002, opr. št. I Cpg 607/2001.

(2) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 4. 2007, opr. št. III Ips 24/2007.

(3) Glej sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 13. 12. 2005, opr. št. I Cp 889/2004.

(4)

Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 3. 2009, opr. št. I Cp 4449/2008.