Appeal dismissed; joint tortfeasors share liability for death even if one did not intend the fatal outcome.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

[JEDRO]

Pritožnik je bil tisti, ki je sodeloval pri ustvarjanju ugodnih pogojev za nastanek škodljive posledice, zato, četudi naklep obtoženca ni obsegal tako hudih posledic, kot so dejansko nastopile, in tudi ni bil obsojen za uboj, to ne vpliva na njegovo solidarno odgovornost za nastalo škodo. Pri skupnem delovanju več oseb je pri povzročitvi škode solidarno s povzročiteljem odgovoren tudi tisti, ki je deloval z njim povezano.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženi dolžan tožeči stranki povrniti 45.000,00 EUR s pripadki, ki jih je tožeča stranka kot odgovornostna zavarovalnica zavarovanca P. po zavarovalni polici št. ... izplačala zaradi smrti delavca.

2. Odločitev sodišča izpodbija toženi, ki v obrazložitvi pritožbe vztraja, da ni kriv za smrt poštne uslužbenke A. A. Za storitev kaznivega dejanja uboja ni bil obsojen kot sostorilec ali pomočnik pri kaznivem dejanju. Storilcu je priskrbel pištolo, na pošti preveril, ali so v stavbi stranke. Sodeloval je pri kaznivem dejanju ropa, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen. Nikol pa niti pomislil ni, da bi pri ropu lahko prišlo do tako tragičnih posledic, kot je smrt poštne uslužbenke. Ker sodišče zaključuje, da bi se toženi vsaj moral in mogel zavedati posledic, to pomeni, da mu očita malomarnost, kar ne more imeti za rezultat solidarne odgovornosti B. B. in toženca v pravdnem postopku, ki se nanaša na plačilo odškodnine. Sodišče bi moralo ocenjevati stopnjo krivde toženca in se opredeliti, v kakšni meri je prispeval k škodni posledici. Sodišče ni navedlo, zakaj je toženi solidarno odgovoren za nastanek posledic, zato odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Dokaza z zaslišanjem toženca sodišče ni izvedlo. Ker vsi elementi za odškodninsko odgovornost niso izkazani, tožena stranka odškodnine ni dolžna plačati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so jasni in razumljivi in si ne nasprotujejo. V postopku ni spora o okoliščini, da je tožnica z izplačilom zavarovanja pridobila vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Prav tako ni sporno dejstvo, da je tožnica oškodovancem izplačala vse zatrjevane zneske odškodnine in da je zato vstopila v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi do višine izplačane zavarovalnine. Pogoj za subrogacijo je zato izpolnjen. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je toženi, ki je sodeloval pri ropu pošte, pri katerem je življenje izgubila poštna uslužbenka, v celoti odgovoren za nastalo škodo zaradi smrti A. A., glede na to, da je poštno udeleženko ubil drugi udeleženec ropa.

5. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, in to v pritožbenem postopku tudi ni sporno, da je toženi B. B. izročil pištolo z nabojem, s katerim je bila nato ubita A. A. in ga poučil o ravnanju z njo. Na pošto je odšel preverit, ali so v pošti stranke. Ko je zaznal, da se v pošti nahaja le poštna uslužbenka A. A., je stopil iz pošte ter z zamahom roke nakazal B. B., ki ga je med tem časom čakal v vozilu, v katerem sta se pripeljala skupaj, naj stopi v pošto ter na koncu tudi prejel denar od ropa od B. B.

6. Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi se toženi moral in mogel zavedati, da s tem, ko je aktivno sodeloval pri pripravah na rop, tako da je priskrbel pištolo in B. B. poučil o ravnanju, takšno ravnanje lahko pripelje k prepovedani posledici, ki je nastopila tudi v konkretnem primeru, ko je bila poštna uslužbenka ubita. Četudi je uboj izvršil B. B., vsa opisana ravnanja nakazujejo, da sta tako toženi kot B. B. delovala povezano pri kaznivem dejanju ropa, zato za škodo, ki je nastala, ko je eden od njiju uporabil orožje, odgovarjata oba solidarno. Pritožnik je bil tisti, ki je sodeloval pri ustvarjanju ugodnih pogojev za nastanek škodljive posledice, zato, četudi naklep obtoženca ni obsegal tako hudih posledic, kot so dejansko nastopile, in tudi ni bil obsojen za uboj, to ne vpliva na njegovo solidarno odgovornost za nastalo škodo. Skladno z določilom 186. člena OZ je pri skupnem delovanju več oseb pri povzročitvi škode solidarno s povzročiteljem odgovoren tudi tisti, ki je deloval z njim povezano.

7. Višine prisojene odškodnine pritožnik konkretno ne izpodbija. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da je v sodbi tudi glede tega pravilno uporabljeno materialno pravo (179. člen OZ). Ker dejanske stanje v tej zadevi ni bilo sporno, dokaza z zaslišanjem stranke ni bilo potrebno izvesti. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni ugotovilo, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).