Supreme Court dismisses administrative appeal for failure to substantiate legal grounds and prove judicial inconsistency.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanja niso izpostavljena na zahtevani način iz 6. točke obrazložitve tega sklepa. Revident v bistvu z njimi le izraža nestrinjanje z zavrnitvijo dela zahtevka za izplačilo v drugi fazi postopka po predhodni odobritvi sredstev, pri tem pa niti ne navaja pravnega pravila oziroma pravil, ki naj bi bila kršena. Sklicevanje na kršitve ustavnih pravic, s čimer želi izkazati pomembnost posameznih vprašanj, zato na drugačno odločitev ne more vplivati. Določbe predpisov, ki so bile podlaga za odločitev, so jasne in ne potrebujejo razlage, izpodbijana odločitev pa od njih ne odstopa.

Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, se ne more uspešno sklicevati na odstop oziroma neenotnost sodne prakse glede tega vprašanja. Pri tem glede zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja obeh zadev, v zvezi z zatrjevano neenotnostjo sodne prakse prvostopenjskega sodišča pa ni zadostil niti formalnim pogojem za dovoljenost revizije, saj ni predložil kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 33110-2081/2011/23 z dne 12. 2. 2014, s katero je bilo revidentovemu zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33110-2081/2011/4 z dne 23. 4. 2012, delno ugodeno v višini 303.466,05 EUR, del zahtevka v višini 7.756,25 EUR pa zavrnjen (1. točka izreka odločbe), odločeno, da se sredstva v višini 303.466,05 EUR nakažejo na revidentov transakcijski račun (2. točka izreka odločbe) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revident v zvezi s tem postavlja naslednja vprašanja, za katera trdi, da pomenijo tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča:

1) Ali postopanje tožene stranke, ki v fazi odločanja o zahtevku za dodelitev (pravilno izplačilo) nepovratnih sredstev neargumentirano odstopi od pravil, na podlagi katerih je izračunala obseg nepovratnih sredstev s prvo odločbo o dodelitvi sredstev ter ne pojasni pogojev za takšen odstop, krši revidentovo pravico do seznanjenosti in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS)?

2) Ali stališče tožene stranke, ki ga je potrdilo tudi Upravno sodišče in po katerem prejemniku sredstev v postopku, v katerem ocenjuje izpolnjevanje pogojev za izplačilo že dodeljenih sredstev, ni treba dati možnosti, da se seznani in izjavi o ugotovitvah tožene stranke, ki so podlaga nepriznanju celotnega izplačila že priznanih sredstev, krši načelo kontradiktornosti postopka in revidentovo pravico iz 22. člena URS?

3) Ali odsotnost računskih pravil in metodologije izračuna pripadajočih in odobrenih sredstev kot materialne podlage v hierarhično višjem pravnem aktu omogoča sprejem arbitrarne odločitve, ki ni v skladu s pravico iz 22. člena URS, krši revidentovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS ter posledično neustavno poseže tudi v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS?

9. Navedena vprašanja niso izpostavljena na zahtevani način iz 6. točke obrazložitve tega sklepa. Revident v bistvu z njimi le izraža nestrinjanje z zavrnitvijo dela zahtevka za izplačilo v višini 7.756,25 EUR (ob izplačanih 303.466,05 EUR) v drugi fazi postopka po predhodni odobritvi sredstev (v višini do 311.222,30 EUR), pri tem pa niti ne navaja pravnega pravila oziroma pravil, ki naj bi bila kršena. Sklicevanje na kršitve ustavnih pravic, s čimer želi izkazati pomembnost posameznih vprašanj, zato na drugačno odločitev ne more vplivati.

10. Vrhovno sodišče pripominja, da revident pri postavljenih vprašanjih izhaja iz napačne predpostavke, da ima na podlagi predhodne odločbe o odobritvi sredstev avtomatično tudi pravico do izplačila celotnega zneska. Z odločbo o pravici do sredstev so bila revidentu odobrena nepovratna sredstva v višini do 311.222,30 EUR. Že v tej odločbi so bili navedeni pogoji glede zahtevkov za izplačilo dodeljenih sredstev. Materialno podlago, s katero je bil revident seznanjen, so med drugim predstavljali Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 (v nadaljevanju Uredba) in določbe konkretnega javnega razpisa.

Tako Uredba v drugem odstavku 127. člena natančno določa, katera dokazila mora upravičenec obvezno priložiti zahtevku za izplačilo sredstev. Med drugim je v 5. točki tega odstavka navedeno, da mora upravičenec obvezno predložiti druga dokazila, ki jih določa javni razpis in razpisna dokumentacija. Vsebino dokazil je javni razpis določal v drugem odstavku točke IV/4. Navedene določbe so povsem jasne in ne potrebujejo razlage, izpodbijana odločitev pa od njih ne odstopa. Prav tako so jasne določbe 56. člena ZKme-1, ki se nanaša na zahtevke za izplačilo.

V četrtem odstavku tega člena je namreč določeno, da organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne. Revident ne zatrjuje, da bi mu bila na splošno odvzeta pravica sodelovati v postopku pred izdajo odločbe (9. in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), trdi pa, da se ni imel možnosti izjaviti o ugotovitvah upravnega organa, ki so bile podlaga za zavrnitev dela njegovega zahtevka za izplačilo sredstev. Katera dejstva bo – ne glede na strankine predloge, pojasnila ali ugovore - uradna oseba, ki vodi postopek oziroma odloča v upravni zadevi, štela za dokazana, je stvar njene proste presoje (10.

člen ZUP). V postopku, kot je obravnavani, je noben zakon ali drug predpis ne obvezuje, da o svojih ugotovitvah oziroma zaključkih pred izdajo odločbe seznani stranko in ji da možnost nanje odgovoriti. Peti odstavek 56. člena ZKme-1 določa, da zoper odločbe iz tega člena ZKme-1 pritožba ni dovoljena, zato je v takem primeru zoper izdano odločbo mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, kar je revident tudi storil, in v njej ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 navajati dejstva in predlagati dokaze, ki se nanašajo na sporne ugotovitve v izpodbijanem upravnem aktu.

Tretje postavljeno vprašanje pa je splošno, brez navedbe pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, in brez obrazložitve glede pomembnosti tega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

11. Revident sicer zatrjuje tudi, da gre v obravnavani zadevi za odstop od stališča Vrhovnega sodišča, sprejetega v zadevi I Up 33/2013, pa tudi, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi odstopilo od lastne sodne prakse (v zvezi s tem navaja zadeve II U 21/2010, I U 546/2013 in II U 63/2014). Ker pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, se ne more uspešno sklicevati na odstop oziroma neenotnost sodne prakse glede tega vprašanja. Pri tem glede zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja obeh zadev, v zvezi z zatrjevano neenotnostjo sodne prakse prvostopenjskega sodišča pa ni zadostil niti formalnim pogojem za dovoljenost revizije, saj ni predložil kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, s katerimi je želel utemeljiti neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča (v zvezi s tem obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, na primer X Ips 437/2014, X Ips 221/2014, X Ips 91/2013, X Ips 382/2009). Glede na vse navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).