Constitutional court invalidates tax law article, allowing taxpayer to overturn tax assessment due to lack of legal basis.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Administrative Court of the Republic of Slovenia ordered the revocation of the Tax Administration's decision and returned the case for retrial. The taxpayer successfully argued that Article 193 of the Public Finance Balancing Act was unconstitutional because it relied on a valuation law violating constitutional principles. Consequently, the court ruled that the tax assessment lacked a valid legal basis since the unconstitutional provision no longer applied to pending cases.
Legislator headnote
AI generatedArticle 193 of the Public Finance Balancing Act; Article 47 of the Constitutional Court Act: A constitutional court decision declaring a law unconstitutional has the effect of revocation, meaning the law does not apply to relationships established before the revocation took effect unless a final decision was already made.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 42270-83/2013-1 z dne 20. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.
[JEDRO]
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Davčni urad Celje je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril in naložil v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 od davčne osnove 1.496.675,04 EUR v znesku 7.483,38 EUR na način in v rokih, določenih v izreku. Odločitev je utemeljena z določbami 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314), 193. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter s podatki o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovih lastnikih oziroma upravljavcih, kot so na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.
Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-334/2013-2 z dne 18. 3. 2014 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom.
Tožnica se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Izpodbijana odločba je nezakonita zaradi ugotovljene neustavnosti Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (odločba Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014) in posledično neustavnosti 193. člena ZUJF, ki je podlaga za izračun davčne osnove.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi razlogi poudarja, da ZMVN z odločbo Ustavnega sodišča ni razveljavljen, ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča pa ni podlaga za odpravo izpodbijane odločbe.
Tožba je utemeljena.
Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti drugih stališč, ki jih v postopku uveljavljata tožeča in tožena stranka, sodišču zato ni bilo treba presojati.
Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.