Constitutional court invalidates tax law; administrative court dismisses tax assessment due to lack of legal basis.

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 42270-19/2013-1 z dne 20. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. Za obravnavano zadevo to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Davčni urad Celje je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 od davčne osnove 2.251.809,47 EUR v znesku 11.416,06 EUR na način in v rokih, določenih v izreku. Odločitev je utemeljena z določbami 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314), 193. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter s podatki o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovih lastnikih oziroma upravljavcih, kot so na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-140/2013-2 z dne 6. 1. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov po 1. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih navaja tožeča stranka.

Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti ugovorov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.