Appeal dismissed; creditor must prove continued insolvency after successful simplified forced settlement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tako teorija kot sodna praksa sta že zavzeli stališče, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Kadar je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena (kot v obravnavani zadevi) velja izpodbojna domneva, da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, torej da z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nadaljuje postopek odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep je vložila ugovor dolžnica, I. d.o.o., in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da glede na pravnomočno potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo nad družbo I. d.o.o. zavrže predlog upnice Republike Slovenije, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Murska Sobota (sedaj Finančna uprava RS, Finančni urad Murska Sobota) za začetek stečajnega postopka z dne 9. 5. 2014.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v pritožbi navaja, da je potrebno dolžnikom, ki se finančno prestrukturirajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave, zaradi enakopravnosti subjektov v postopku finančnih prestrukturiranj, zagotoviti enak položaj kot dolžnikom, ki so se prestrukturirali v rednem postopku prisilne poravnave, zaradi česar meni, da so podani pogoji za zavrženje predloga upnice za začetek stečajnega postopka v skladu z določili sedmega odstavka 152. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da je potrebno določbe 152. člen ZFPPIPP neposredno uporabiti tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, saj ta ni navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa, katera pravila o redni prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za poenostavljeno prisilno poravnavo. V postopku poenostavljene prisilne poravnave se namreč neposredno uporabljajo pravila, ki so urejena v oddelku 4.7 ZFPPIPP in zgolj tiste določbe postopka redne prisilne poravnave, ki so v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP izrecno navedene (in med katerimi 152. člen ZFPPIPP ni določen). Ker ZFPPIPP nima izrecnih določb glede ureditve razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, gre torej za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo določb ZFPPIPP, ki urejajo podobna razmerja – razmerja med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom(1), pri čemer je potrebno upoštevati specifičnost postopka poenostavljene prisilne poravnave, v katerem je varstvo upnikov manjše oziroma upnikom niso zagotovljena taka pravna varovala, kot v postopku redne prisilne poravnave(2).

6. Ena izmed razlik med postopkom redne in poenostavljene prisilne poravnave je v tem, da v postopku poenostavljene prisilne poravnave upnik nima pravne možnosti z ugovorom izpodbijati vodenje postopka prisilne poravnave, če z zadostno verjetnostjo izkaže, da izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ne bo odpravila dolžnikove insolventnosti, kot je značilno za postopek redne prisilne poravnave. Zato za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, ni primerno smiselno uporabiti sedmega odstavka 152. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je tudi za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP. Tako teorija kot sodna praksa sta že zavzeli stališče, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Kadar je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena (kot v obravnavani zadevi) velja izpodbojna domneva (po petem odstavku 14. člena ZFPPIPP), da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, torej da z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.(3)

7. Upoštevajoč navedeno pritožnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Op. št. (1): glede na dejstvo, da se postopek redne in poenostavljene prisilne poravnave vodita z enakim namenom, zaradi dosega enakega cilja – finančne sanacije insolventnega dolžnika in s tem odprave insolventnosti.

Op. št. (2): Ni npr. potrebno, da poročilo o dolžnikovem finančnem položaju in poslovanju pregleda revizor, da načrt finančnega prestrukturiranja pregleda pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja, ni prijav terjatev, ne oblikuje se upniški odbor, ne imenuje se upravitelj. Tako tudi VSL Cst 183/2015, VSL sklep Cst 333/2014, VSL Cst 230/2014 in VSL sklep Cst 187/2014.

Op. št. (3): glej dr. Nina Plavšak – Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom – Pravna praksa, št. 21 z dne 29. 5. 2014 in VSL sklep Cst 333/2014, VSL sklep Cst 248/2014.