Appeal dismissed; debtor's insolvency claim rejected due to prior voluntary bankruptcy petition and lack of evidence.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil predhodni postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka prekinjen v posledici vloženega predloga dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave. Četudi je bil tako vložen predlog nepopoln in ga dolžnik niti ni dopolnil, tako vložene vloge dolžnika ni mogoče razlagati drugače, kot da je dolžnik sam izrecno priznal stanje svoje insolventnosti, zato njegovo zanikanje insolventnosti v nadaljnjem predhodnem postopku odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka služi zgolj zavlačevanju postopka, čemur sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 20) začelo stečajni postopek nad dolžnikom A. d. o. o. in za upravitelja imenovalo B. B.

2. V pritožbenem roku sta pritožbo (red. št. 27) vložila dolžnik in družbenik dolžnika C. C. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o insolventnosti dolžnika kot predpostavki za začetek stečajnega postopka oprlo na ugotovitev, da dolžnik ni uspel izpodbiti domneve insolventnosti, na katero se je skliceval predlagatelj postopka. Predlagatelj postopka se je namreč skliceval na domnevo iz 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP o trajnejši nelikvidnosti dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik ni z ničemer izkazal, da je sposoben poravnati vse svoje obveznosti, torej obveznosti do predlagatelja postopka, kakor tudi do drugih upnikov.

5. Pritožnika se v pritožbi sklicujeta zgolj na okoliščino, da naj bi bila denarna terjatev predlagatelja postopka v višini 2.519.239,93 EUR nižja od vrednosti zavarovanja s hipoteko ter da se bodo s tem premoženjem lahko v celoti poplačali tudi vsi ostali upniki. Ker dolžnik v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni z ničemer konkretiziral obsega vseh obveznosti dolžnika, s tako pavšalnimi navedbami ne more izpodbiti učinka domneve o njegovi insolventnosti.

6. Poleg tega pa se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil predhodni postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka prekinjen v posledici vloženega predloga dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave. Četudi je bil tako vložen predlog nepopoln in ga dolžnik niti ni dopolnil, tako vložene vloge dolžnika ni mogoče razlagati drugače, kot da je dolžnik sam izrecno priznal stanje svoje insolventnosti, zato njegovo zanikanje insolventnosti v nadaljnjem predhodnem postopku odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka služi zgolj zavlačevanju postopka, čemur sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Zato je tudi pritožbene navedbe, da naj bi dolžnik razpolagal z več vrednim nepremičnim premoženjem kot so terjatve upnikov, šteti za nekonkretizirane trditve, s katerimi ni uspel ovreči ugotovitve prvostopenjskega sodišča o njegovi trajni nelikvidnosti in s tem insolventnosti. Tako se izkaže, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka ustrezno pravno podlago v 3. odstavku 239. člena ZFPPIPP.

7. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).