Administrative court dismissed tax resident claim, ruling statutory registration overrides factual residence arguments.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V skladu s 6. členom ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so taksativno navedeni v tem členu. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi za odločitev relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da se tožnica za davčne namene šteje za rezidentko Republiko Slovenije od 1. 1. 2005 do 21. 6. 2013. Iz obrazložitve sledi, da Slovenija z Avstralijo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja in se zato davčno rezidenstvo presoja izključno na podlagi določb 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1 oziroma ZDoh-2). Na tej pravni podlagi pa je tožnico šteti za davčno rezidentko Slovenije, ker je tožnica v Sloveniji obdržala stalno prebivališče do 21. 6. 2013 na naslovu ... in ekonomske interese.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-168/2013-2 z dne 10. 9. 2014 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je imela tožnica do leta 21. 6. 2013 v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Ker je za to, da se osebo šteje za davčnega rezidenta Slovenije, dovolj, da je izpolnjen že eden izmed predpisanih pogojev iz določbe 6. člena ZDoh-2, ob izpolnjenosti pogojev iz 1. točke tega člena (prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji), ni dvoma v pravilnost odločitve. Vprašanje, ali tožnica izpolnjuje tudi kateregakoli izmed ostalih pogojev, zato ne more vplivati na odločitev.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom na odpravo izpodbijane odločbe in podrejeno na odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek in odločanje ter na povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Sporno v zadevi je, ali se tožnica lahko šteje za rezidentko za davčne namene zgolj iz razloga, ker ob odhodu iz Jugoslavije (1987) ni odjavila stalnega prebivališča. Tožnica vztraja, da v Republiki Sloveniji po odhodu v tujino ni imela ne stalnega prebivališča in ne ekonomskih interesov, saj je živela po različnih evropskih državah, potem pa se je za stalno naselila v Avstraliji, poročila in tam imela pet otrok, ki so se tudi šolali v Avstraliji. Tožnica opozarja, da so se na območju Slovenije v preteklosti zakoni velikokrat spreminjati ter da jo nihče ni opozoril na njene pravice oziroma dolžnosti. Prav tako bi lahko v tem času, če bi bila zavezanka za plačilo davkov, tudi uveljavljala olajšave za otroke. Kot že rečeno, tožnica o spremembi Zakona o obdavčitvi in Zakona o prijavi prebivališča ni bila obveščena. V zvezi s 1. točko 1. člena ZDoh-2 pa tožnica poudarja, da vprašanje stalnega prebivališča ni vezano na odločbo državnega organa o odjavi, temveč je dejansko vprašanje, ki se lahko dokazuje z vsemi pravno dopustnimi dokazi in ne le z odločbo o odjavi stalnega prebivališča.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna s 6. členom ZDoh-1 oziroma ZDoh-2. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se nanje sklicuje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 in jih ne ponavlja.

V skladu s 6. členom Zakona o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da je imela tožnica od 1. 1. 2005 (pa tudi prej) v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pa v zadevi ni sporno.

Tožbeno stališče, da je po navedeni točki za odločitev relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožeča stranka ob odhodu v tujino ni imela zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj jo je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča.

Z izpodbijano odločbo se ugotavlja šele status, ne ugotavlja pa se višina morebitnih tožničinim obveznosti. Morebitne olajšave v zvezi z otroci bo tako lahko uveljavljala v drugem davčnem postopku.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.