Tax court dismisses claim for debt offset due to failure to prove assignment contracts in business books.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Sporen je obstoj dolga tožeče stranke na podlagi treh računov, saj naj bi navedeni dolg oziroma terjatev davčnega dolžnika na njihovi podlagi prenehala s plačilom po pogodbah o asignaciji. Navedenega dejstva tožeča stranka v davčnem postopku ni izkazala, saj je obstoj pogodb o asignaciji samo zatrjevala, ni pa njihovega obstoja dokazala. Pri finančnem poslovanju med podjetji gre za poslovne dogodke, katerih verodostojnost se izkazuje z ustreznimi listinami in njihovim evidentiranjem v poslovnih knjigah. V konkretnem primeru tožeča stranka za svoje trditve ni predložila ustreznih dokazov, zaradi česar sodišče ob hkratni odsotnosti vknjižb v njihovih poslovnih knjigah, ki bi zatrjevano asignacijo izkazovale, njene navedbe ocenjuje kot pavšalne in neizkazane.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A. d.o.o. (v nadaljevanju davčni dolžnik) je Davčni urad Ljubljana zarubil terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke v znesku 11.173,23 EUR in z datumom zapadlosti 31. 5. 2014 ter znesek 10.158,18 EUR z datumom zapadlosti 21. 5. 2014 ter znesek 16.659,08 EUR z datumom zapadlosti 21. 5. 2014, prepovedal dolžniku razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da zarubljeni znesek terjatve plača na način, določen v sklepu.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-989/2014-2 z dne 28. 10. 2014 ugovor tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo, ker po presoji pritožbenega organa tožnik ni izkazal, da bi bil dolg poravnan oziroma da dolg ne obstoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa in sicer zaradi kršitev materialnih predpisov. Tožeča stranka zatrjuje, da ni dolžnikov dolžnik v smislu 174. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kar izkazuje z pogodbami o asignaciji, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka v določenem obdobju kot asignant poravnala določene terjatve. V dokaz navedene trditve prilaga 18 pogodb o asignaciji. Nadalje tožeča stranka zaključi, da je z navedenimi nakazili poravnala znesek 39.679,96 EUR, ki presega seštevek davčne izterjave. Sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi na denarno terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, sodišče ugotavlja, da je bila terjatev davčnega dolžnika ugotovljena na podlagi treh računov, ki jih je davčni dolžnik izstavil družbi B. d.o.o. (tožeči stranki), le-ta pa jih je evidentirala v knjigo prejetih računov in v svojem ugovoru izrecno izjavila, da njihove verodostojnosti ne prereka, do dneva izdaje izpodbijanega sklepa (16. 7. 2014) pa ti računi niso bili plačani (plačila niso evidentirana na kontih kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev). Računi so torej nesporni. Sporen pa je obstoj dolga tožeče stranke na njihovi podlagi, saj naj bi dolg tožeče stranke oziroma terjatev davčnega dolžnika na njihovi podlagi po navedbah tožeče stranke prenehala s plačilom po pogodbah o asignaciji. Navedenega dejstva tožeča stranka v davčnem postopku po presoji sodišča ni izkazala, saj kot skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja tožena stranka, je tožeča stranka v svojem ugovoru obstoj pogodb o asignaciji samo zatrjevala, ni pa njihovega obstoja dokazala. Pri finančnem poslovanju med podjetji gre za poslovne dogodke, katerih verodostojnost se izkazuje z ustreznimi listinami in njihovim evidentiranjem v poslovnih knjigah. V konkretnem primeru je tožeča stranka v ugovoru samo zatrjevala obstoj pogodb o asignaciji, ni pa predložila ustreznih dokazov, zaradi česar sodišče ob hkratni odsotnosti vknjižb v njihovih poslovnih knjigah, ki bi zatrjevano asignacijo izkazovale, njene navedbe prav tako kot tožena stranka ocenjuje kot pavšalne in neizkazane.

Tožeča stranka v tožbi z ničemer ne pojasni, zakaj v njenih poslovnih knjigah plačila niso bila evidentirana, prav tako ne pove, zakaj pogodb o asignaciji ni predložila v ugovornem postopku. Izpodbijani sklep je bil tako izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, na podlagi izkazanega poslovnega stanja še odprtih terjatev davčnega dolžnika do njegovega dolžnika in odprtih obveznosti dolžnikovega dolžnika do davčnega dolžnika. Sodišče zato predloženih pogodb o asignaciji, ki niso bile izkazane v poslovnih knjigah in ne predložene v ugovornem postopku, na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopustne tožbene novote pri odločanju ni upoštevalo.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.