Administrative court allows claim against free legal aid recipient for asset increase after four years.

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 340/2009 z dne 11. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 10,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Za odločitev o vračilu BPP na podlagi 49. člena ZBPP ne zadostuje, da organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, pač pa mora ugotoviti, ali je bilo to spremenjeno po izdaji pravnomočne odločbe in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v 4-letnem obdobju. V konkretni zadevi pa ni mogoče izključiti, da je tožeča stranka že ob odločanju o dodelitvi BPP razpolagala z istim premoženjem, zato je sodišče tožbi ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa na navedeni račun tožene stranke plačati 370,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bila tožeči stranki z odločbo Bpp 340/2009 z dne 29. 7. 2009 odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z revizijo, ki jo je tožeča stranka sprožila zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 1116/2008 v obliki pravnega posveta in sestave poročila o utemeljenosti in smotrnosti vložitve revizije. S sklepom istega sodišča z dne 14. 9. 2009 so bili iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči odvetniku tožeče stranke poravnani stroški v višini 370,80 EUR.

Ob upoštevanju določb 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 49. člena ZBPP je tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, država pa ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke, dolžna povrniti ta sredstva, ker se je njeno premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp).

Ugotovila je, da je bila vložena revizija tožeče stranke zavržena. Pri preverjanju finančnega in premoženjskega stanja tožeče stranke po preteku štirih let je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka solastnica nepremičnine na naslovu ... s parc. št. 1767/1 do 5/8. V skladu z določbo 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ob upoštevanju 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj, je površina primernega stanovanja 90 m2, vrednost premoženja tožeče stranke, ki presega površinski normativ uporabne površine, pa znaša 54.727,77 EUR.

Glede na to, da tožeča stranka po štirih letih od pravnomočne odločbe bpp ne izpolnjuje več premoženjskega pogoja za dodelitev bpp po 13. členu ZBPP, saj ima v solasti premoženje, ki presega vrednost 13.780,00 EUR, mora v skladu z 49. členom ZBPP vrniti prejeto bpp.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločbe. Ugovarja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. Toženi stranki očita, da je vrednost njenega stanovanja napačno ugotovila, predvsem pa pri svojem odločanju ni upoštevala tega, da se vrednost njenega premoženja od izdaje odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni spremenila.

Sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov ter plačilo odškodnine v višini 1600,00 EUR.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Po določbah 49. člena ZBPP je upravičenec do bpp, ki je v postopku uspel, dolžan povrniti sredstva za bpp, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena bpp izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do bpp.

Glede na navedeno zakonsko določbo je pogoj, da se vzpostavi dolžnost do povračila sredstev, sprememba premoženjskega stanja na strani prosilca, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbi o dodelitvi bpp, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da zaradi nje prejemnik bpp ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev. Za odločitev o vračilu na tej pravni podlagi tako ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je bilo spremenjeno po izdaji pravnomočne odločbe in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem 4-letnem obdobju. Brez tega bi uveljavljanje tovrstnih zahtevkov organov za bpp omogočalo odpravo stroškovnih posledic neutemeljeno odobrene in izplačane bpp (tako tudi sodba III U 383/2014 z dne 9. 1. 2015).

Ob zatrjevanju tožeče stranke v upravnem postopku, da se ji premoženje ni povečalo, ni mogoče izključiti, da je tožeča stranka že ob odločanju o dodelitvi bpp razpolagala z istim premoženjem, relevantnim za ugotavljanje upravičenosti do bpp, ki pa ga upravni organ ni upošteval (npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) in je izdal pozitivno odločbo. Ker je taka, čeprav nepravilna odločba, postala pravnomočna, morebitnega spregleda določenega premoženja ni mogoče sanirati na način, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja po drugem odstavku 49. člena ZBPP upoštevajo okoliščine, ki so obstajale že v času izdaje odločbe o dodelitvi bpp, ker bi to pomenilo poseg v pravnomočno urejeno razmerje.

Glede na navedeno in zatrjevanje tožeče stranke po presoji sodišča tožena stranka navedene določbe ZBPP ni pravilno uporabila, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno, saj iz upravnega spisa ni mogoče ugotoviti, ali se je premoženjsko stanje tožeče stranke izboljšalo v obdobju po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi bpp. Tega dejstva upravni organ zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi določb 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Tožeči stranki, ki je v tem upravnem sporu uspela, je sodišče priznalo vse priglašene stroške, saj so le ti nižji od zneska, določenega v že navedeni določbi Pravilnika.

V obravnavanem primeru ni podlage za odločanje o zahtevku tožeče stranke, da se ji povrne škoda po prvem odstavku 67. člena ZUS-1, saj sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, ker zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena ZUS-1.