Supreme Court dismisses appeal claiming prosecutor improperly amended indictment under Article 344 of Criminal Procedure Act.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for protection of legality against a final conviction for grievous bodily harm. The defendant argued the prosecutor improperly amended the indictment at the last hearing, violating Article 344 of the Criminal Procedure Act, and that the court failed to explain its evidentiary reasoning. The court held that the prosecutor is authorized to amend the indictment based on evidence gathered during the main hearing if the factual circumstances warrant it, and since the court followed the amended charge, no procedural violation occurred.
Legislator headnote
AI generatedArticle 344 of the Criminal Procedure Act; Article 420, paragraph 2; Article 425 of the Criminal Procedure Act: The prosecutor is authorized to amend the indictment based on their own assessment of evidence obtained during the main hearing when the factual circumstances require it, and such amendment does not constitute a violation of procedural rights if the court subsequently finds the amended legal characterization proven.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.
[JEDRO]
Državni tožilec je glede na 344. člen ZKP upravičen spremeniti obtožbo, ko sam, po lastni presoji, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, dejansko stanje oceni kot tako, da mu je treba ustrezno prilagoditi opis dejanja v tenorju obtožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter na 100,00 EUR odmerjeno povprečnino.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.
3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče nepravilno uporabilo določbo 344. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenega oprosti; podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo prvostopenjskemu sodišču.
4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da ta ni utemeljena in naj se zato zavrne. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.
5. V zahtevi za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik oporeka zaključkom sodišča, kot jih je napravilo na podlagi izpovedb posameznih prič (B., Ž., H., L., Z.), saj naj bi iz zapisnikov o njihovih zaslišanj izhajalo drugače in v utemeljitev takega stališča povzema dele izpovedb posamezne od navedenih prič. Vložnik zahteve nadalje meni, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni konkretno opredelilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo drugim pa ne in se ne strinja z zaključkom sodišča, da je poškodbo oškodovancu povzročil prav obsojenec, kar naj bi sodišče oprlo na izpovedbe tudi „drugih prič“ in ne le oškodovančeve. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da je bil prav obsojeni B. K. tisti, ki je skupaj z njegovo družbo, vzel „plato piva“, zaradi česar je zatem nastal spor. Tako zaključevanje sodišča naj bi bilo v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah zaslišanih prič.
6. V zvezi z navedenimi razlogi Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve vsebinsko ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč v resnici ponuja svojo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič v zvezi z obravnavanim dogodkom, pri katerem je prišlo do poškodbe oškodovanca. Na ta način pa uveljavlja nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).
7. Vložnik zahteve nadalje meni, da je državni tožilec spremenil obtožbo na nedopusten način, tako da je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo pravilno konkretiziral posledico obsojenčevega dejanja (kot začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa), čeprav se dejansko stanje v tem pogledu na glavni obravnavi ni v ničemer spremenilo. Obtožba je bila zato spremenjena v nasprotju z določbo 344. člena ZKP in bi bil obsojenec lahko „obsojen kvečjemu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe“ (glede na prvoten opis dejanja).
8. Zahteva za varstvo zakonitosti je tudi v tem delu neutemeljena, saj je bil glede na 344. člen ZKP državni tožilec upravičen spremeniti obtožbo, ko je sam, po lastni presoji, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, dejansko stanje ocenil kot tako, da mu je treba ustrezno prilagoditi opis dejanja v tenorju obtožbe. Temu opisu, po spremenjeni obtožbi, je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo, ko je tudi samo ugotovilo, da je ta zakonski znak, v pomenu posledice, ki opredeljuje hudo telesno poškodbo kot kaznivo dejanje po 123. členu KZ-1, dokazan.
9. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.
10. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.