Appeal dismissed; court upheld dismissal of invalidation request where valid transfer reasons existed despite poor initial justification.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se sklep št. ... z dne 12. 6. 2012 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, št.: ... z dne 29. 8. 2012 odpravita (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 567,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od prvega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da oba izpodbijana sklepa vsebujeta zgolj skopo obrazložitev. Sklepa ne vsebujeta razlogov za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto, na kar je tožnik vseskozi opozarjal in zatrjeval, da sta sklepa nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je, namesto da bi ugotovilo njuno nezakonitost, preverjalo, ali je toženka v času premestitve de facto izpolnjevala razlog po 3. tč. 1. odstavka 149. člena ZJU in dopolnjevalo postopek tako, da je ugotavljalo ali je razlog za premestitev obstajal. Iz določbe 1. odstavka 24. člena ZJU izhaja jasna in nedvoumna zahteva po ustrezni obrazložitvi sklepa, s katerim se odloči o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Le tako ima ta učinkovito pravno varstvo zoper izdano odločbo o njegovi pravici. V nasprotnem primeru je poseženo v posameznikovo pravico do pritožbe in s tem v 25. člen Ustave Republike Slovenije. V sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 934/2012 z dne 11. 2. 2013 in opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012 je zavzeto stališče, da bi moral predstojnik v sklepu jasno obrazložiti razloge za premestitev. Glede na neobrazloženost izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi, bi moralo sodišče ugotoviti, da sta izpodbijana sklepa nezakonita. Vsak pravni akt, s katerim se odloča o pravici ali obveznosti posameznika, mora namreč vsebovati obrazložitev, saj je v nasprotnem primeru poseženo v 22. in 25. člena Ustave RS. Brez obrazložitve namreč posameznik ne more vedeti, zakaj je do sprejete odločitve organa sploh prišlo, zato ne more uveljavljati učinkovitega pravnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sklepa nista posebej obrazložena in niso navedeni konkretni razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločitvi, da tožnika premesti na drugo delovno mesto, vendar sta sklepa, glede na sodno prakso zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2012, potrjen s sklepom z dne 29. 8. 2012, s katerim je bil tožnik dne 1. 7. 2012 premeščen z delovnega mesta policist - starejši policist s Policijske uprave A., Policijska postaja A., na Policijsko postajo B., v uradniškem nazivu policist I. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), kjer je določeno, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa. Tožena stranka je tožnika premestila s sklepom, ki je skopo obrazložen, je pa v postopku pred sodiščem dokazala, da je bila premestitev res utemeljena, saj je na PP B. obstajala potreba po delu tožnika, ki po spričevalu ambulante medicine dela MNZ z dne 2. 6. 2011 lahko opravlja delo na delovnem mestu policist - starejši policist z omejitvami in sicer brez dela na terenu, kjer je manj stresno okolje in kjer je možnost, da je blizu stanovanja. Delo na Policijski postaji B. je manj stresno, ker je obremenitev manjša in je tudi manj terenskega dela, kot ga je na Policijski postaji A.. Tožena stranka pa je tožniku omogočila tudi bivanje v objektu Policijske postaje B.. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je bila tožnikova premestitev izvedena zakonito, da je obstajala potreba po njegovem delu na Policijski postaji B. in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbo ne napada razlogov premestitve, ampak le neobrazloženost sklepov, na podlagi katerih je bil premeščen. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2012 dejansko vsebuje skopo obrazložitev razloga tožnikove premestitve. Ker pa iz sklepa Komisije za pritožbe z dne 29. 8. 2012 izhaja, da obstajajo delovne potrebe na Policijski postaji B., da je delo na tej postaji manj stresno kot na Policijski postaji A. in da to delo ustreza tudi tožnikovemu zdravniškemu spričevalu z dne 2. 11. 2011, so pritožbene navedbe, da oba sklepa vsebujeta zgolj skopo obrazložitev, neutemeljene. Tožniku pravica do pritožbe ni bila kratena, saj je to možnost izkoristil. Prav tako pa je izkoristil možnost sodnega varstva.

9. Tožnik je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajal, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nepopolna, vendar pa ni zatrjeval, da za premestitev ni bilo utemeljenih razlogov, čeprav je zanje izvedel najkasneje z odločbo Komisije za pritožbe. Primerjava z odločitvama VDSS v zadevah opr. št. Pdp 934/2012 z dne 11. 2. 2013 in opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012, pa ni ustrezna, saj v teh zadevah oba sklepa nista bila obrazložena, v obravnavani zadevi pa je bil skopo obrazložen le sklep, ki ga je izdal predstojnik, medtem ko je sklep Komisije za pritožbe obrazložen in so iz njega razvidni tudi utemeljeni razlogi tožnikove premestitve.

10. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).