Appeal dismissed; compulsory psychiatric hospitalization without consent valid if strict ZDZdr Art. 39 conditions met.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zdravljenje v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz 39. čl. ZDZdr. Izpolnjenost teh je sodišče prve stopnje prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se A. A. (zadržana oseba), rojen ..., stanujoč I., C., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. b. V. (PBV) za dobo do treh mesecev.

2. Zoper sklep se pritožuje A. A. po odvetniku, k tej pritožbi pa je priložena še pritožba, imenovana ugovor, ki ga je podala zadržana oseba sama. Uvodoma so pritožbeno uveljavljeni vsi pritožbeni razlogi, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, bistvena kršitev določb postopka in zmotna uporaba materialnega prava. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da zadržana oseba ni pobegnil iz S. b. C., da je bil dogovorjen s policijo tistega dne za ogled stanovanje ter je takoj po odhodu iz bolnice tudi poklical policijo ter jih počakal pred domom za ogled stanovanja.

Pojasnil je motiv za dogodek, ki se je zgodil ter ga označil kot čustveno napetost, ki pa je že v soboto popustila, vsled tega pa je tudi sam poklical reševalce na pomoč. Od takrat naprej zadržani nima več čustvene napetosti. Kot sta pojasnili priči, zadržani v tistih dneh ni kazal nobenih sprememb, prav tako pa je njegov brat pojasnil, da je mnenja, da je brat storil dejanje vsled finančnih težav, ne pa zaradi duševne motnje. Pritožba meni, da niso podani vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), zato je kršeno materialno pravo.

Meni, da pri zadržani osebi ni podana duševna bolezen, saj je le-to pozdravil, ker od leta 2006 nadalje ni potreboval nobene posebne zdravniške obravnave, prav tako pa je redno jemal tablete ter celo sam hodil ponje k svoji zdravnici. Obe priči, tako brat kot sin, sta izrekla, da bi bila pripravljena sodelovati pri tem, da bi zadržana oseba jemala tablete redno. Zadržani je bil na naroku pogovorljiv, izražal je jasno sliko dogodkov zadnjih dni ter ni dajal vtisa osebe s hudo moteno realnostjo. Res pa še ni bil pripravljen govoriti v celoti o kritičnih dogodkih, vendar to vsled tega, ker je minil kratek čas ter jih zadržani še sam ni obdelal, da bi vedel odgovore.

Tako zadržani kot tudi priči so pojasnili, da je zadržani socialno komunikativen, da ne zavrača družbe ter tudi ne zavrača pomoči, kadar je mnenja, da jo potrebuje. Podrejeno se pritožuje tudi zaradi trajanja ukrepa tri mesece. Meni, da je ta doba odločno predolga ter da ni posebne obrazložitve, ki bi utemeljevala tako dolgo zadržanost. Zadržana oseba meni, da njegovo stanje že sedaj dovoljuje, da bi samostojno poskrbel za svoje zdravje ob pomoči svojih najbližjih ter predlaga, da se njegovi pritožbi sledi. V priloženi pritožbi same zadržane osebe ta smiselno nasprotuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje in sprejeti odločitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (člen 35 URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (člen 51 URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi zavarovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja, zdravja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja in je dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da takšne pogoje določa prvi odstavek 39. člena ZDZdr (Ur. list RS, št. 77/2008) in so podani:

- če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je v dokazne namene pregledalo razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo zadržane osebe, zaslišalo zadržano osebo, najbližjo osebo - njegovega sina R. Č., kot pričo zaslišalo še D. L., brata zadržanega, pregledalo tudi obvestili S. b. C. z dne 24. 8. 2015 ter poročilo policijske postaje z dne 25. 8. 2015 ter zaslišalo tudi postavljeno sodno izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala ustni izvid in mnenje, prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo obstoj vseh kumulativno predpisanih zakonskih pogojev iz zgoraj navedene zakonske določbe za sprejeto odločitev.

6. Opirajoč na strokovne ugotovitve v postopku določene izvedenke psihiatrinje je ugotovilo obstoj duševne motnje iz kroga shizofrenije, zaradi katere se je zadržani že večkrat zdravil v PBV, z izrazito negativno simptomatiko ter hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja lastnega ravnanja. Glede na podatke iz medicinske dokumentacije o večkratnih poskusih samomora in zadržančevi lastni potrditvi tega dejstva in zlasti tudi ob dejstvu, da je tudi pred tokratnim sprejemom zadržani s hudim samopoškodovanjem (s kuhinjskim nožem si je odrezal desno roko) skušal storiti samomor, je prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da so glede na izkazano sudicialno ogroženost in resno in konkretno ogroženost telesnega zdravja, ko zadržani zaradi diagnosticirane duševne motnje ni sposoben realitetne presoje in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar resno in konkretno hudo ogroža svoje zdravje in življenje, podani zakonski pogoji iz že navedene prve in druge alineje 39. člena ZDZdr. Prepričljivo obrazloženi pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje (primerjaj točko 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči, s čimer je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz tretje alineje že navedene zakonske določbe.

7. Dejanskih obrazloženih in dokazno podprtih zaključkov in pravilne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o izpolnjenosti zakonskih pogojev za v sklepu izrečeni ukrep pritožba ne more izpodbiti z zanikanjem, da bi zadržani pobegnil iz splošne bolnišnice, z navedbami, da je zadržani pojasnil motiv za dogodek (op. samopoškodovanje), kot tudi ne z navajanjem, da čustvene napetosti ni več in da je bila na naroku zadržana oseba pogovorljiva, da izraža jasno sliko dogajanja zadnjih dni in da ni dajala vtisa osebe s hudo motnjo realnosti. Obstoj duševne motnje (bolezni) je potrjen po izvedenki medicinske stroke, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zadržani le-to pozdravil. Prav tako pa je sodišče imelo v ugotovitvah izvedenke tudi zanesljivo oporo za zaključek o zadržančevi hudo moteni presoji realnosti, nekritičnosti do svojega stanja in nepredvidljivosti, kot tudi za sprejeti zaključek, da se z milejšimi oblikami pomoči vzrokov in ogrožanja ne bi dalo odvrniti.

8. Tudi glede dolžine zadržanja se je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno oprlo na strokovno mnenje izvedenke. Obdobje do treh mesecev je v okviru zakonsko dopustnega časa, ki je za takšen ukrep predpisan (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), pri čemer pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tudi na možnost predčasnega odpusta ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 71. člena ZDZdr.

9. Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo obstoj vseh kumulativno predpisanih zakonskih pogojev iz 39. člena ZDZdr in tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo zadržano osebo zadržati na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za čas do treh mesecev.

10. Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti uradoma. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku in s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).