Civil court dismissed appeal against civil judgment based on criminal court's finding of business fraud damages.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije toženca v izreku kazenske sodbe je določena tudi višina premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala, zato je bilo sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine škode, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, vezano kazensko sodbo.

Tožeča stranka je utemeljevala temelj in višino tožbenega zahtevka na podlagi kazenske sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.886,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2010 dalje do plačila (točka I) in da mora toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 891,92 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Toženec vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sta bili v poslovnem odnosu družbi A. d.o.o. in družba B. d.o.o. Po Zakonu o gospodarskih družbah odgovarja za obveznosti družbe gospodarska družba z vsemi sredstvi, družbenik družbe za obveznosti družbe ne odgovarja. Odškodninska odgovornost direktorja družbe je izjema, v času poslovnega sodelovanja med navedenima gospodarskima subjektoma pa še niso veljale določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Toženec kot družabnik in direktor družbe B. d.o.o. za obveznosti družbe ne odgovarja. Dejansko stanje v tej pravdi ni identično dejanskemu stanju iz kazenske zadeve. Iz izreka kazenske sodbe izhaja oškodovanje v znesku 16.667,44 EUR, iz kazenske sodbe pa izhaja, da je tožeča stranka upravičena do zneska 10.656,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2002 dalje do plačila, v sodbi pa je bil postavljen pogoj, da toženec znesek 10.656,13 EUR poravna oškodovani družbi, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Toženec je navedeni znesek poravnal, zato ne more biti predmet tega tožbenega zahtevka.

Iz kazenske sodbe izhaja, da je tožeča stranka že prejela plačilo 6.011,13 EUR, s plačilom zneska 10.656,31 EUR pa je tožeča stranka prejela skupaj 16.667,44 EUR, kar je tudi znesek, za katerega naj bi bila tožeča stranka oškodovana s kaznivim dejanjem toženca. Odvetnik C. C. je imel pooblastilo družbe B., da plača 6.011,13 EUR tožeči stranki, plačal pa je 23. 4. 2008. Po tožbenem zahtevku II Pg 728/2009 je bil postavljen zahtevek, da se v razmerju med dolžnikom B. d.o.o. in tožečo stranko razveljavi učinek plačila denarnega zneska 6.011,13 EUR, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je bil učinek razveljavljen, pač pa, da je sklenila sodno poravnavo 9. 9. 2010.

S prejemom zneska 6.011,13 EUR je bila tožeča stranka v celoti poplačana za škodo, ki jo je povzročil toženec. Tožbene trditve niso več v zvezi s kaznivim dejanjem, niti ne obstaja več vzročna zveza med kaznivim dejanjem toženca in nastalo škodo v višini 3.000,00 EUR. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi bil učinek plačila denarnega zneska razveljavljen, zaradi česar ta učinek v razmerju do toženca še vedno velja. Iz sodne poravnave le izhaja, da se je tožeča stranka zavezala plačati B. d.o.o. – v stečaju znesek 3.000,00 EUR, iz sodne poravnave pa ne izhaja, da se razveljavlja predhodni plačilni učinek kot izpodbojni razlog, zaradi katerega lahko stečajni upravitelj izpodbija dejanja stečajnega dolžnika.

Sodna poravnava pomeni samostojni dogovor, v kateri toženec ni sodeloval. Zakonske zamudne obresti kot so bile priznane v kazenskem postopku od 17. 2. 2002 niso predmet tožbenega zahtevka, zamudne obresti pa zastarajo v treh letih, zato zahtevek, ki je bil postavljen leta 2014 glede zakonskih zamudnih obresti je zastaran.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pristojnost za sojenje je bila iz Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1991/2015 z dne 10. 9. 2015.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku(1), ki določa, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju(2).

6. V opisu kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe je zajeto protipravno ravnanje toženca v zvezi s celotnim poslom, na podlagi katerega si je toženec pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 16.667,44 EUR, zaradi katerega je bil obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije. S kaznivim dejanjem si je toženec pridobil premoženjsko korist v višini 16.667,44 EUR, del te koristi pa je družba B. d.o.o. tožeči stranki plačala 23. 4. 2008 v višini 6.011,13 EUR(3), zato je bil v kazenskem postopku tožeči stranki priznan premoženjski zahtevek v višini 10.656,31 EUR. Tožeča stranka je bila v postopku II Pg 728/2009 tožena s strani B. d.o.o. v stečaju, da se v razmerju med B. d.o.o. v stečaju in tožečo stranko razveljavi učinek plačanega denarnega zneska 6.011,13 EUR. Sklenjena pa je bila sodna poravnava, na podlagi katere je morala tožeča stranka plačati (vrniti) družbi B. d.o.o. – v stečaju znesek 3.000,00 EUR.

7. Zmotna je pritožbena trditev, da tožeča stranka ni izkazala učinka razveljavitve posla, ker se je sklicevala na sodno poravnavo, kar sicer izhaja iz tožbenega zahtevka v gospodarskem sporu II Pg 728/2009. Toženec je tisti, ki ni dokazal, da navedeno plačilo ni bilo povezano s tožbenim zahtevkom na izpodbijanje pravnih dejanj, odločilna pa je okoliščina, da vtoževani znesek 3.000,00 EUR predstavlja del protipravno pridobljene premoženjske koristi toženca, ki je bila ugotovljena z kazensko sodbo, za tožečo stranko pa preostali del premoženjske škode, ki ji ni bila plačana. V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije toženca v izreku kazenske sodbe, je določena tudi višina premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala, zato je bilo sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine škode, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, vezano na kazensko sodbo. Tožnik je s kaznivim dejanjem povzročil škodo tožeči stranki, zato je dolžan plačati tožeči stranki odškodnino v višini, da bo njen premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo kaznivega dejanja. Kakšna je višina celotne škode zaradi kaznivega dejanja toženca, kar je bilo že večkrat navedeno, izhaja iz izreka kazenske sodbe, tožeča stranka pa je dokazala, da ji vtoževani del terjatve ni bil plačan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo toženemu zahtevku.

8. Na podlagi 344. člena OZ zastarajo stranske terjatve, kot so terjatve z obrestmi, ko zastara glavna terjatev oziroma ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da glavna terjatev ni zastarala, ker je prišlo do pretrganja zastaranja, ker je bil tožnik pravnomočno obsojen za storjeno kaznivo dejanje, zato je zastaralni rok začel teči znova s pravnomočnostjo kazenske sodbe, kot to določa prvi odstavek 369. člena OZ. Prvo sodišče je tudi pravilno upoštevalo daljši zastaralni rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspela, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 142.

Op. št. (3): Nesporno je dejstvo, da je toženec že plačal tožeči stranki znesek 10.656,13 EUR.