Heirs are jointly and severally liable for funeral debts as part of estate obligations under inheritance law.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dediči so za dolgove zapustnika, kamor nedvomno sodi tudi dolg do zapuščine, skladno s 3. odstavkom 142. člena ZD tretjim solidarno odgovorni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 6. 2013 za glavnico v višini 1.055,45 EUR in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR. V preostalem delu je sklep glede stroškov izvršilnega postopka v višini 30,00 EUR razveljavilo ter v tem delu zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožnik knjigovodske listine izdal v nasprotju s 53. členom ZGD-1. Ne soglaša s stališčem, da glede na 20. člen ZPPDUP ni bistveno, ali je bila storitev pri tožeči stranki sploh naročena ali ne. Sodišče se je postavilo v vlogo zakonodajalca, kar ni v njegovi pristojnosti. V konkretnem primeru gre za dva dediča, ki sta oba zavezana za plačilo stroškov pokopa. Tožnik ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPPDUP, po katerem v primeru, če umrli ni izrazil svoje volje o načinu pokopa in svečanosti, o tem odloča oseba, ki je s pokojnim stalno živela, prednost imajo otroci, če ni drugih sorodnikov. Pokojna je stalno živela s toženčevim bratom A. A. in bi glede pokopa vse moral urejati on. Brat je bil na dan smrti upravičenec do denarne socialne pomoči in bi bil v skladu s 120. členom ZPPDUP upravičen do plačila stroškov za kritje pogrebnih storitev, ki bi jih lahko nato uveljavljal kot izredno denarno socialno pomoč.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora med strankama je plačilo računa, ki ga je tožnica izstavila tožencu za storitve pogrebnega obreda in pokopa njegove matere M. M.

6. Tožnik zmotno meni, da pravna oseba lahko izda račun le na podlagi pisnega naročila za izvedbo storitev, saj je pogodbo (razen predpisanih izjem, med katere obravnavana zadeva ne sodi) mogoče skleniti tudi ustno, dovolj je zgolj, da pride do soglasja volj o bistvenih sestavinah pravnega posla (15. člen OZ). Za opravljeno storitev mora pravna oseba izdati račun z obveznimi sestavinami, ki jih v primeru davčnega zavezanca ureja 82. člen ZDDV-1, in ta račun knjigovodsko obdelati. Sicer pa pravilno izstavljanje dokumentov v tej pravdi ne predstavlja pravnorelevantnega vprašanja, saj je bistveno, da je tožnik storitev v celoti opravil, toženka pa višini terjatve ni nasprotovala.

7. Sodišče je pravilno uporabilo določilo 20. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti in urejanju pokopališč (ZPPDUP), po katerem so storitve pokopa, če ni drugače dogovorjeno, dolžni poravnati dediči umrlega. Ti so za dolgove zapustnika, kamor nedvomno sodi tudi dolg do zapuščine, skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZD tretjim solidarno odgovorni, kar pomeni, da odgovarjajo upnikom za celotno obveznost in lahko ti zahtevajo njeno izpolnitev od kogar hočejo, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Stvar notranjega razmerja med dediči pa je nadaljnja razdelitev dolgov glede na njihove dedne deleže (četrti odstavek 142. člena ZD). Ker je toženec dedič, je torej dolžan storitev tožnice poravnati in je pravno nepomembno, ali je z zapustnico živel na naslovu skupnega bivališča ali ne. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (9. točka sodbe), da je prav toženec s tožnico urejal vse formalnosti glede dokumentacije in pogrebnega obreda, torej je bil on očitno tudi naročnik storitve, ne glede na to, da naročilnice ni podpisal.

8. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov, ki jih je za odgovor na pritožbo priglasila tožeča stranka, saj glede na vsebino vloge ti stroški za odločanje v pritožbeni zadevi niso bili potrebni.