Court partially allows appeal to increase non-pecuniary damages for severe ankle injury to fair standard.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka tožniku prisodi še 2.000,00 EUR odškodnine (skupaj 10.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti še 370,60 EUR stroškov postopka (skupaj 2.562,30 EUR), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka 274,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku navedenega roka.

[JEDRO]

Pravdnemu standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi hudega zvina levega gležnja in dvojnega zloma levega gležnja v večjim premikom, ustreza znesek 10.500,00 EUR (10,5 povprečnih neto plač v RS).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti tudi stroške pravdnega postopka 2.191,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Kar se tiče telesnih bolečin in nevšečnosti pritožnik ugotavlja, da sodišče sledi izvedencu pri obrazložitvi odškodnine, vendar ne v zadostni meri in bi mu šla nedvomno višja odškodnina. Opozarja, da je potrebno ustrezno upoštevati tudi bodoče telesne bolečine v levem gležnju, ki jih bo občutil predvsem ob telesnem naporu, večjem obremenjevanju levega gležnja ter ob spremembah vremena, pri čemer se bo z leti stanje poslabšalo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mu je sodišče prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Tožnik povzema mnenje izvedenca in poudarja, da ima še vedno telesne bolečine, ki se ob vsakem fizičnem delu oziroma naporu še povečajo, ima omejeno gibljivost, otečen gleženj, ima težave pri opravljanju fizičnega dela doma na kmetiji. Ne zmore opravljati aktivnosti kot pred nezgodo in je zelo omejen v vseh življenjskih aktivnostih, kar je na njem pustilo posledice in nedvomno čuti duševne bolečine. Odškodnina je nižja kot se je določala v podobnih primerih glede na sodno prakso. Odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravilna, ker sodišče tožniku očitno ni priznalo vseh stroškov, kot so bili priglašeni.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je v škodnem dogodku, zaradi katerega zahteva od tožene stranke odškodnino iz naslova AO-PLUS zavarovanja, utrpel sledečo poškodbo, povzeto iz mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke: hud zvin levega gležnja in dvojni zlom levega gležnja z večjim premikom. Takšne vrste poškodba se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvršča med srednje hude primere(1). Pri primerjavi podobnih odškodninskih primerov v sodni praksi pa je potrebno v konkretni zadevi upoštevati, da je bila tožniku za navedeno poškodbo prisojena odškodnina le za dve obliki nepremoženjske škode, torej za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pa tudi za druge oblike (npr. strah, skaženost).

6. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno in v skladu z merili, določenimi v 179. členu Obligacijskega zakonika – OZ ter sodno prakso odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine v znesku 5.500,00 EUR. Na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki jih povzema tako sodba kot tudi pritožba, je tožnik trpel hude telesne bolečine zelo kratek čas (od poškodbe od operacije), nato pa 14 dni trajne srednje hude in kasneje manj intenzivne bolečine in sicer občasne srednje hude in zmerne. V času zdravljenja je trpel vrsto neprijetnosti, med katerimi je bil gotovo najbolj neugoden kirurški poseg. Pri odmeri te postavke odškodnine je sodišče upoštevalo tudi občasne bodoče telesne bolečine v levem gležnju in je v tej smeri neutemeljen pritožbeni očitek, da bodoče telesne bolečine niso bile upoštevane oziroma da so bile napačno upoštevane. V primerih iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba(2), so oškodovanci utrpeli sicer res podobne poškodbe, vendar je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, ki so pri njih narekovale nekoliko višje odškodnine (npr. več poškodb, hujše nevšečnosti, mladost oškodovanca ipd.). Enako velja za primerljive zadeve II Ips 897/2008, II Ips 999/2008 ter II Ips 448/2009. Prisojena odškodnina za to vrsto škode 5,5 povprečnih mesečnih plač je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina ob upoštevanju načela individualizacije, torej posebnih okoliščin na strani tožnika, kot tudi načela objektivne pogojenosti odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih.

7. Pritrditi pa je treba pritožbenemu očitku o prenizki odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je sicer to vrsto duševnih bolečin pri tožniku opredelil časovno po obdobjih in intenziteti, vendar v bistvenem delu pritrdil tožnikovemu opisu trajnih posledic, ki tožnika ovirajo v vsakdanjem življenju in zaradi katerih trpi duševne bolečine. Po ugotovitvah sodbe se tožnik zaradi poškodbe ne more več ukvarjati z rekreativno dejavnostjo kot pred nesrečo, poleg tega ob večjem naporu oziroma večjih obremenitvah in ob spremembah vremena čuti bolečine, ki ga brez dvoma omejujejo v vsakdanjih aktivnostih, med katere sodi tudi delo na kmetiji. Izhajajoč iz zgoraj omenjenih primerov sodne prakse je odmerjena odškodnina 3.000,00 EUR prenizka, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo za 2.000,00 EUR, tako da znaša 5.000,00 EUR, skupna odmerjena odškodnina pa 10.500,00 EUR. Hkrati pa se tožnik neutemeljeno zavzema za višjo odškodnino, saj skupaj dosojeni znesek (10,5 povprečnih neto plač v RS) ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo sodbo tako, da se odškodnina zviša za 2.000,00 EUR (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v ostalem pa se pritožba zavrne in sodba potrdi (353. člen ZPP).

9. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnikov uspeh je sedaj nekoliko višji (90 %), upoštevajoč njegov uspeh tako glede temelja kot višine zahtevka. Pri odmeri stroškov tožeče stranke je pritožbeno sodišče sledilo vsem postavkam priglašenih stroškov v stroškovniku, ker so skladni z ZOdvT, razen nagrade za predpravdni postopek (odškodninski zahtevek). Po tar. št. 2200 ZOdvT se pri nagradi za posel, kamor sodi tudi predpravdni odškodninski zahtevek, upošteva količnik od 0,5 do 2,5. Ker gre pri konkretnem odškodninskem zahtevku zavarovalnici za povprečno težavnost in obseg primera, je pritožbeno sodišče upoštevalo srednji količnik v višini 1,5, kolikor je predlagala tožeča stranka v stroškovniku. Pač pa je potrebno upoštevati, da se polovica navedene nagrade na podlagi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela Odvetniške tarife všteje v nagrado za postopek po tarifni številki 3100. Tožnik je zato upravičen do nagrade po tar. št. 2200 le v višini 255,75 EUR (341,00 EUR : 2 x 1,5 = 255,75 EUR). Pri priglašenih materialnih stroških pa je tožeča stranka v stroškovniku priglasila previsok znesek stroškov prihoda stranke na sodišče (29,01 EUR namesto 8,43 EUR). Skupaj tako znaša višina potrebnih stroškov tožeče stranke 2.847,05 EUR, ob upoštevanju 90 % uspeha v postopku pa 2.562,30 EUR, kolikor je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, saj sama priglašenih materialnih stroškov ni ustrezno opredelila.

10. Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, mu je toženka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške in sicer, upoštevaje v pritožbi še sporni znesek odškodnine, skupaj 274,40 EUR (283,20 EUR nagrade za postopek z rednimi pravdnimi sredstvi, pavšalni znesek stroškov 20,00 EUR, DDV in sodna taksa, zmanjšano za uspeh v pritožbenem postopku 45 %). Podlaga za odločitev o stroških postopka in pritožbenega postopka je v določbah 165. člena in prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP.

Op. št. (1): IUS – Info, Sodna praksa, Povzetki negmotnih škod, Povzetki judikatov Vrhovnega sodišča RS z ovrednoteno odškodnino.

Op. št. (2): Npr. odločbe VS RS II Ips 1271/2008, II Ips 292/2000.