Court dismisses appeal where owner consented to road use, negating unlawful interference required for property claim.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V primeru, ko gre za t. i. dejansko razlastitev, načeloma ni mogoče izključiti tožnikovega stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena SPZ: lastninska pravica tožnika, sam poseg in protipravnost takšnega posega.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil, zato v okoliščinah konkretnega primera sam poseg tožene stranke v tožnikovo nepremičnino (zaradi tožnikovega soglasja) ne predstavlja protipravnega ravnanja. Za ugoditev tožnikovemu zahtevku torej ni ovira ZCes-1, temveč tožnikovo soglasje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti s tožnikove parcele št. 345/4 k. o. ..., asfalt in drug gradbeni material v celotni asfaltni površini do globine 30 cm, na površino odstranjenega asfalta in drugega gradbenega materiala pa navoziti humusno prst. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta pravna naslednika tožnika vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 210/2013 dopustilo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnitev zahtevka utemeljilo z uporabo določb Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in dejstvom, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) sta pravna naslednika tožnika zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, navajata, da sporni del ceste, ki poteka po nepremičnini parc. št. 345/4 k. o. ... ni kategoriziran kot javna cesta in tako ni javno dobro, zato uporaba ZCes-1 oziroma Zakona o javnih cestah za obravnavani primer ne pride v poštev. Vztrajata, da bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na 37. in 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in prepovedati vznemirjanje njune lastninske pravice. Poudarjata, da se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji samo proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem razlastitvenem postopku (ob tem se sklicujeta na 33. in 69. člen Ustave ter 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, ZJC-B) in da takšen postopek ni bil izveden. V nadaljevanju se sklicujeta na številne odločbe Ustavnega sodišča, v katerih je ugotovilo neustavnost odlokov o kategorizaciji občinskih, ki kot javne poti opredeljujejo tudi poti, ki deloma vodijo po zasebnem zemljišču in za njih ni bil izveden razlastitveni postopek. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnitev zahtevka utemeljilo z uporabo določb ZCes-1 in dejstvom, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 345/4 k. o. ... in da po vzhodnem delu te nepremičnine poteka asfaltirana cesta, ki je bila vse do leta 1976 kolovozna gramozirana pot. Ko pa so jo leta 1976 asfaltirali, je prišlo do posega v tožnikovo nepremičnino in od tedaj dalje ima sporni del tožnikove nepremičnine v posesti tožena stranka. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil (česar tožnik v reviziji ne problematizira), sklenitev ustreznega pravnega posla med pravdnima strankama oziroma opravljenega razlastitvenega postopka pa ni izkazana.

8. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014 že sprejelo stališče, da v primeru, ko je treba odvzem lastninske pravice šele izvesti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek), lastninska pravica do tedaj „živi“ brez omejitev, torej z vsemi opravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Zato v primeru, ko gre za t. i. dejansko razlastitev, načeloma ni mogoče izključiti tožnikovega stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena SPZ: lastninska pravica tožnika, sam poseg in protipravnost takšnega posega.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil, zato v okoliščinah konkretnega primera sam poseg tožene stranke v tožnikovo nepremičnino (zaradi tožnikovega soglasja) ne pomeni protipravnega ravnanja. Za ugoditev tožnikovemu zahtevku torej ni ovira ZCes-1, temveč tožnikovo soglasje. Zato je odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ob tem velja še dodati, da se je strinjati s pritožbenim sodiščem, da ima tožnik zaradi posega v njegovo lastninsko pravico denarni zahtevek, ne pa restitucijskega.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo pravnih naslednikov tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njihov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).