Appeal dismissed; non-competition claim barred by three-month statute of limitations and missing non-compete clause. Non-competition clause invalid without monetary compensation. Employee's resignation treated as regular termination due to lack of formal notice. Employer awarded damages for lost profit.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu z določbo 37. člena ZDR lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Tožnica je bila že dne 18. 7. 2012 seznanjena z ravnanjem tožencev, ki naj bi predstavljalo kršitev konkurenčne prepovedi, zato je tožba, ki je bila vložena 30. 1. 2013, prepozna, saj so od dneva seznanitve do dneva vložitve tožbe pretekli več kot trije meseci. Poleg tega sta bila toženca iz zavarovanja odjavljena s 13. 7. 2012 in tako od tega dne dalje pri njej nista bila več v delovnem razmerju, zato ju konkurenčna prepoved po tem datumu ni več zavezovala.

V pogodbi o zaposlitvi prve tožene stranke dogovorjena konkurenčna klavzula ni veljavna, saj ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje, ki je po 3. odstavku 39. člena ZDR pogoj za njeno veljavnost. V pogodbi o zaposlitvi drugo tožene stranke pa konkurenčna klavzula ni določena in ker ni dogovorjena, je ta ne more kršiti.

Ker toženca nista spoštovala določb ZDR o podaji izredne odpovedi delavca delodajalcu, saj nista zatrjevala in dokazala, da sta skladno z določbo 112. člena ZDR pisno opomnila delodajalca na kršitve in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo, je njuno odpoved potrebno šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri pa bi morala spoštovati odpovedni rok. S tem, ko so bile opravljene storitve tožencev pri naročniku plačane njunemu novemu delodajalcu, je bila toženka prikrajšana pri dobičku in je zato upravičena do povrnitve nastale škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo:

- da je prva tožena stranka A.A. dolžan plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.196,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 1. 2013 dalje, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo, višji zahtevek za nerazdelno plačilo za 23.043,36 EUR je zavrnilo (točka I izreka);

- da je druga tožena stranka B.B. dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 373,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 1. 2013 dalje, v roku 15 ni od prejema pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo, višji zahtevek za nerazdelno plačilo za 23.866,82 EUR je zavrnilo (točka II izreka);

- da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 2.624,10 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo več procesnih napak in sicer je upoštevalo pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je ta podala na naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2014, za katero je tožnik ugovarjal, da je prepozna, senat pa ni v isti sestavi zasedal na obeh narokih za glavno obravnavo. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožencema delovno razmerje prenehalo dne 3. 7. 2012, saj je nesporno le, da sta bila tega dne odjavljena iz delovnega razmerja. Navaja, da tožnica ni imela vpliva na prenehanje delovnega razmerja tožencev. Samo dejstvo, da je bila novo ustanovljena družba C. d. o. o. vpisana v sodni register dne 4. 7. 2012 dokazuje, da toženca nista mogla biti z istim dnem prijavljena v delovno razmerje v tej družbi, zato bi morala, glede na to, da je bila njuna odjava iz delovnega razmerja pri tožnici izvršena šele 18. 7. 2012, spoštovati pogodbene in zakonske določbe iz delovnega razmerja pri tožnici. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožencema lahko očita le huda malomarnost, saj je pri njima šlo za namerna ravnanja usmerjena na prevzemanje poslov v njuno korist in v škodo tožnice. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo napako, ko je zavzelo stališče, da sta toženca odgovorna le za škodo, nastalo v času trajanja odpovednega roka. Meni, da je škoda, ki jo s tožbo uveljavlja, realna škoda, ki je tožnici nastala zaradi nedokončanih, predhodno dogovorjenih poslov. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je odločitev sprejelo sodišče prve stopnje, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP, le še dodaja:

5. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji jo povzročila toženca s kršitvijo konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, ker naj bi v času pred odjavo iz zavarovanja oziroma v času, ko bi še tekel odpovedni rok, če bi podala redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, opravljala delo pri družbi D. d.d., s katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo „za iste posle“.

6. V zvezi s kršitvijo določbe 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in določb 9. člena pogodb o zaposlitvi, ki sta jih imela toženca sklenjene s tožnico, po katerih delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenile za delodajalca konkurenco. Po določbi 37. člena ZDR lahko delodajalec povrnitev s takšnim delavčevim ravnanjem nastale škode škode zahteva v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali za sklenitev posla oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Na podlagi dopisa tožnice družbama D. d. d. in C. d. o. o. z dne 18. 7. 2012 je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da bila tožnica že dne 18. 7. 2012 seznanjena z ravnanjem tožencev, ki naj bi predstavljalo kršitev konkurenčne prepovedi, zato je tožba, ki je bila vložena 30. 1. 2013, prepozna, saj so od dneva seznanitve do dneva vložitve tožbe pretekli več kot trije meseci. Poleg tega pa je tudi pravilno ugotovilo, da sta bila toženca iz zavarovanja odjavljena s 13. 7. 2012, zato od tega dne dalje pri njej nista bila več v delovnem razmerju, zato ju konkurenčna prepoved po tem datumu ni več zavezovala.

7. Glede kršitve konkurenčne klavzule pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi prve tožene stranke dogovorjena konkurenčna klavzula ni veljavna, saj ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje, ki je po 3. odstavku 39. člena ZDR pogoj za njeno veljavnost, pravilna pa je tudi ugotovitev, da z drugo tožencem v pogodbi o zaposlitvi konkurenčna klavzula sploh ni vsebovana in ker ni dogovorjena, je ta ne more kršiti.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista spoštovala določb ZDR o podaji izredne odpovedi delavca delodajalcu, saj nista zatrjevala in dokazala, da sta skladno z določbo 112. člena ZDR pisno opomnila delodajalca na kršitve in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo. Zato je njuno odpoved potrebno šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri pa bi morala spoštovati odpovedni rok in sicer prvi toženec v pogodbi dogovorjeni rok, 60 dni, drugi toženec pa zakonsko določeni enomesečni rok (1. odstavek 92. člena ZDR). Ker so bile opravljene storitve tožencev pri naročniku D. d. d. po 5. 7. 2012 plačane njunemu novemu delodajalcu, je bila toženka prikrajšana pri dobičku. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju priznane škode, skladno s 132. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in naslednji), uveljavljani znesek, ki bi ga tožnica zaslužila s tožencema, pravilno zmanjšalo za skupni strošek, ki ga ima delodajalec z delom delavca (kar izhaja iz 7. in 8. odstavka 9. točke obrazložitve), višji zahtevek pa je zavrnilo in pri tem tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da pogodba med tožnico in družbo D. d. d. še vedno velja. Pravilna pa je tudi odločitev, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska.

9. Pravilna je tudi odločitev, da toženca za nastalo škodo nista solidarno odgovorna in sicer na podlagi 186. člena OZ, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 10 točki obrazložitve sodbe, prav tako pa je pravilna in v skladu tudi s takrat veljavno Odvetniško tarifo, tudi odločitev o stroških postopka.

10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pritožnica ni priglasila.