Bankruptcy administrator dismissed for lack of standing to appeal cost approval rejection under ZFPPIPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe higher court rejected the bankruptcy administrator's appeal against the first-instance court's refusal to approve payment of bankruptcy proceeding costs. The administrator argued that as the proposer of the cost approval, they possessed standing to appeal, citing previous case law. The court ruled that the administrator is not a party to the proceedings but an organ acting under judicial instructions, thereby lacking statutory standing to appeal under the Insolvency Act. Consequently, the appeal was dismissed, and the administrator was advised to have more carefully justified the delegation of claim filing to a lawyer in future proposals.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 126. člen ZFPPIPP; 2. odstavek 126. člen ZFPPIPP: A bankruptcy administrator lacks standing to appeal a court decision regarding the approval of bankruptcy proceeding costs because the administrator is not a party to the proceedings but an organ acting under judicial instructions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Stečajni upravitelj ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi upraviteljevega predloga za izdajo soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka.
Ravno zato bi moral upravitelj še posebej skrbno sestaviti predlog za izdajo soglasja in v njem točno utemeljiti, zakaj naj bi bilo v tem primeru utemeljeno prepustiti sestavo prijave terjatve v stečajnem postopku odvetniku, zaradi česar gre za stroške stečajnega postopka. Praviloma je to, kaj mora vsebovati prijava terjatve, vsakemu upravitelju znano, saj je to del strokovnega izpita za upravitelje.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upraviteljev predlog za izdajo soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka z dne 31.3.2015 (procesno dejanje – PD 90).
2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da je treba določbe ZFPPIPP interpretirati tako, da ima upravitelj kot predlagatelj soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka legitimacijo tudi za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo tega soglasja, kar izhaja tudi iz sklepa Cst 456/2014. Poleg tega ima odvetnik, katerega plačilo stroškov je bilo zavrnjeno, možnost vložiti tožbo, kar bi le povzročilo nepotrebne stroške. V nadaljevanju tudi podrobno utemeljuje, zakaj prijave terjatve v stečajnem postopku nad D. d.d. ni vložil sam, temveč jo je vložil odvetnik, ki stečajnega dolžnika zastopa v pravdnem postopku v zvezi s to terjatvijo.
3. Pritožba ni dovoljena.
4. V skladu s 1. odstavkom 126. člena ZFPPIPP imajo pravico do pritožbe proti sklepom le stranke postopka, upravitelj pa ni stranka postopka zaradi insolventnosti, temveč njegov organ, ki dela po navodilih sodišča (1. odstavek 97. člena in 1. odstavek 101. člena ZFPPIPP). Ravno iz tega razloga 2. odstavek 126. člena ZFPPIPP izrecno določa, da ima upravitelj pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Sklepa o predlogu za soglasje k plačilu stroškov ni med temi sklepi, kar pomeni, da upravitelj nima pravice do pritožbe v obravnavani zadevi. Pri tem se upravitelj neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (sklep Cst 456/2014), saj kaj drugega ne izhaja niti iz tega sklepa, ki je pravico do pritožbe odrekel osebi, ki ni bila ne predlagatelj izdaje soglasja k plačilu stroškov postopka ne stranka stečajnega postopka.
5. Pravilna je pritožbena navedba, da lahko odvetnik, ki je za stečajnega dolžnika ali upravitelja opravil določeno pravdno dejanje (v tem primeru prijavo terjatve), vloži tožbo v zvezi z odvetniško nagrado. To pa samo po sebi še ne pomeni, da bo tudi uspel s tožbo proti stečajnemu dolžniku, saj bo moralo pravdno sodišče preveriti, kdo je zavezanec za plačilo teh stroškov – stečajni dolžnik ali upravitelj, torej ali opravljeno delo predstavlja opravilo, ki je že vključeno v upraviteljevo nadomestilo (primerjaj 7. odstavek 103. člena ZFPPIPP) ali ne. Ob tem pa je potrebno poudariti, da bi ravno iz razloga, ker nima pravice do pritožbe zoper sklep o nesoglasju k plačilu stroškov, upravitelj moral še posebej skrbno sestaviti predlog za izdajo soglasja in v njem točno utemeljiti, zakaj naj bi bilo v tem primeru utemeljeno prepustiti sestavo prijave terjatve odvetniku, zaradi česar gre za stroške stečajnega postopka. Praviloma je to, kaj mora vsebovati prijava terjatve, vsakemu upravitelju znano, saj je to del strokovnega izpita za upravitelje. To pa pomeni, da praviloma ni nobenega razloga, da bi moral prijavo terjatve sestaviti odvetnik. V takih primerih je upraviteljeva dolžnosti, da pojasni, zakaj je to delo prepustil odvetniku in zakaj naj bi šlo to plačilo v breme stečajne mase. Le v takem primeru lahko upravičeno pričakuje, da bo stečajno sodišče tako soglasje tudi izdalo. Ker tako ni ravnal, se ne more sedaj pri utemeljevanju svoje pritožbene legitimacije, ki mu je ZFPPIPP ne daje, sklicevati na povzročitev nepotrebnih stroškov.
6. Ker upravitelj nima pravice do pritožbe zoper izdani sklep, je višje sodišče njegovo pritožbo zavrglo (2. odstavek 126. člena ZFPPIPP in 4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).