Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Cst 495/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.495.2015 AI generated

Appeal granted; creditor barred from debt discharge objection when knowingly extending loans to insolvent debtor.

Case Number VSL sklep Cst 495/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appeal against the first-instance decision that had rejected the debtor's request for debt discharge. The debtor argued that new loan agreements were merely acknowledgments of an existing debt, not new obligations, while the creditor admitted to knowing the debtor's insolvency. The court ruled that the creditor, aware of the debtor's lack of assets, cannot claim protection under the debt discharge obstacle for taking on new obligations.

Legislator headnote

AI generated

4. točka 399. člen ZFPPIPP; 3. točka 365. člen ZPP: A creditor who knowingly extends new obligations to a debtor known to be insolvent and assetless is not protected by the obstacle to debt discharge intended to shield victims of the debtor's negligence.

Keywords

AI generated
debt discharge obstacle insolvent debtor new obligations creditor knowledge ZFPPIPP provision appellate review debt acknowledgment

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
VSL Cst 166/2012
Namen navedene določbe ZFPPIPP je zavarovati upnike pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika, pri čemer pa se tudi od upnikov pričakuje, da bodo ravnali odgovorno, ne pa neodgovorno in lahkomiselno (enako tudi sklepa VSL Cst 166/2012 in Cst 60/2011).
VSL Cst 60/2011
VSL Cst 283/2012

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

[JEDRO]

Upnik je vedel, da mu dolžnik ni sposoben poravnati dolgovanega zneska in da nima nobenega premoženja, pa je kljub temu sklenil veliko pogodb za vračilo posojila iz leta 2009. Takega upnika pa ne varuje institut ovir za odpust obveznosti. Tak upnik namreč ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je že upnik v ugovoru navedel, da je 18. 2. 2009 dolžniku posodil 13.000,00 EUR; ker mu dolga ni vrnil, sta sklenila več novih pogodb, zadnjo 15. 4. 2012, s katerimi sta prolongirala plačilo dolga po prvi pogodbi. Po pogodbi z dne 18. 2. 2009 ni prevzemal novih obveznosti, z nadaljnjimi pogodbami je le pripoznal dolg, ki je v plačilo zapadel 1. 10. 2009. Pogodba z dne 15. 4. 2012 pa je tudi oderuška, na podpis novih pogodb je pristal le zaradi pritiskov upnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da je podana ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki določa, da je podana ovira za odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik (med drugim) v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskih položajem.

5. Dejansko stanje med strankama ni sporno (tudi iz izpovedi upnika izhaja enako, to pa je navedel tudi v ugovoru): upnik je dolžniku znesek 13.000,00 EUR posodil 18. 2. 2009; ker dolžnik posojila ni v celoti vrnil, sta vračilo dolga večkrat podaljševala tako, da sta sklepala nove pogodbe, zadnja pogodba je bila sklenjena 15. 4. 2012. Pri tem je upnik dolžniku denar posodil le 18. 2. 2009.

6. Uvodoma višje sodišče še poudarja, da v tej fazi postopka ni mogoče razpravljati o tem, ali je bila pogodba z dne 15.4.2012 oderuška. Upnikova terjatev je bila namreč že preizkušena, nihče, niti dolžnik, pa te terjatve ni prerekal, zato je ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev.

7. Namen navedene določbe ZFPPIPP je zavarovati upnike pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika, pri čemer pa se tudi od upnikov pričakuje, da bodo ravnali odgovorno, ne pa neodgovorno in lahkomiselno (enako tudi sklepa VSL Cst 166/2012 in Cst 60/2011). Iz izpovedi strank ugovornega postopka izhaja, da sta upnik in dolžnik sklenila več pogodb, s katerimi sta spremenila rok vračila posojila. To pa pomeni, da je tudi upnik vedel, da mu dolžnik ni sposoben poravnati dolgovanega zneska in da nima nobenega premoženja, pa je kljub temu sklenil veliko pogodb za vračilo posojila iz leta 2009. Takega upnika pa ne varuje institut ovir za odpust obveznosti. Če upnik ve, da dolžnik nima nobenega premoženja in da mu že dalj časa ni sposoben vrniti dolgovanega zneska, ne more potem očitati dolžniku, da je s pogodbo, sklenjeno zaradi nezmožnosti izpolnitve prejšnje pogodbe (ki je bila tudi sklenjena zaradi nezmožnosti izpolnitve prejšnje, in tako več kot 10 krat) prevzel nesorazmerne obveznosti. Tak upnik namreč ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP (zgoraj navedena sklepa Cst 166/2012 in Cst 60/2011, pa tudi sklep Cst 283/2012).

8. Ugovor proti odpustu obveznosti tako ni utemeljen. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.