Appeal dismissed; applicant failed to prove concrete danger of asset dissipation for interim order.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

O začasni odredbi sodišče odloči na podlagi vlog in drugih pisanj, narok pa opravi le izjemoma, če je to smotrno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog, naj se zaradi zavarovanja njegove terjatve pri toženkama solastnih deležih nepremičnine – posamezni del št. ... v stavbi št. ... k. o. ... za čas do konca izvršilnega postopka, ki bo sledil tej pravdi, vknjiži prepoved odsvojitve in obremenitve.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ponavlja, da sta toženki pri sestavi smrtovnice in kasneje v zapuščinskem postopku zamolčali tožnika kot izvenzakonskega partnerja zapustnice. Tožnik drugače kot s tožbo ne more do dediščine. Toženki mu namreč njegovega deleža nista izplačali, ampak sta denar porabili oziroma ga skrili. Očitno nameravata doseči, da tožnik iz zapuščine ne bo prejel ničesar. Sodišče kljub njunemu predrznemu ravnanju, slabi finančni situaciji in izrecno napovedanemu skrivanju premoženja, s čimer sta zagrozili tožniku, ni izdalo predlagane začasne odredbe. Sodišče ni razpisalo niti naroka, na katerem bi tožnika lahko zaslišalo. Tudi drugih predlaganih dokazov ni izvedlo. Zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe je presojalo preveč formalistično, sploh ker ima ravnanje toženk celo znake kaznivega dejanja. Zahteva, naj tožnik izkaže subjektivno nevarnost za uveljavitev svoje terjatve, je prestroga. Povsem dovolj je grožnja toženk, da bosta poskrbeli, da tožnik po zapustnici ne bo prejel ničesar.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik bi moral, kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izkazati subjektivno in konkretno nevarnost za uveljavitev svoje terjatve. Takšna nevarnost je namreč po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pogoj za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo. Ker ta poseže v dolžnikov pravni položaj še preden upnik pridobi izvršilni naslov za svojo terjatev, je odveč pritožbeni pomislek o primernosti navedene zakonske ureditve.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo preveč formalistično in da je pri odločanju uporabilo prestrog dokazni standard. Dovolj bi bilo že, če bi tožnik nevarnost za uveljavitev svoje terjatve samo verjetno izkazal, vendar niti tega ni storil. S sklicevanjem na domnevno predrznost toženk, ki sta tožnika pri dedovanju po zapustnici zamolčali in si prilastili celotno dediščino, se tožnik ne more izogniti svojemu dokaznemu bremenu. Takšno ravnanje toženk samo za sebe ne omogoča sklepanja o tem, da nameravata toženki onemogočiti ali otežiti tožnikovo poplačilo. Drugih okoliščin, ki bi lahko kazale na takšen namen, pa tožnik ni izkazal.

7. Tožnikovega sklicevanja na slabo gmotno stanje toženk sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj naj bi si toženki prav po tožnikovih trditvah ob prodaji stanovanja, ki sta ga podedovali po zapustnici, prilastili celotno kupnino, ki po višini presega tožnikovo terjatev. Trditev, da naj bi mu toženki zagrozili s skrivanjem ali z obremenitvijo svojega premoženja, pa je presplošna. Tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin o izrečenih grožnjah (npr. kje, kdaj, ob kakšni priliki, na kakšen način so bile izrečene), da bi bilo mogoče presoditi njihovo resnost. Zmotno je bilo tožnikovo pričakovanje, da bo te okoliščine sodišču pojasnil ob zaslišanju. O začasni odredbi namreč sodišče odloči na podlagi vlog in drugih pisanj, narok pa opravi le izjemoma, če je to smotrno (prvi in drugi odstavek 29. člena v zvezi z 239. členom ZIZ). V tožnikovem primeru zaradi presplošnih trditev o nevarnosti za uveljavitev njegove terjatve izvedba naroka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Ker z dokazovanjem ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj po po navedenem ne gre za postopkovno kršitev.

8. Izpodbijani sklep je obrazložen tako, da ga je mogoče preizkusiti. Dejanski in pravni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so popolni in pravilni. Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Tožnikovo pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo izpodbijani sklep.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.