Appeal partially allowed; mental suffering from animal injury not recognized as legal damage.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appeal, quashing the first-instance judgment regarding the second defendant while upholding the dismissal against the first defendant. The plaintiff argued for damages based on mental suffering and veterinary negligence, but the court found insufficient evidence of severe pain and no intentional misconduct. Consequently, the court ruled that mental suffering from animal injury is not legally recognized damage and dismissed the claim for non-pecuniary loss.
Legislator headnote
AI generated4th paragraph of Article 301 of the Enforcement and Payment Procedure Act; Article 168 of the Obligations Act: Mental suffering experienced by owners due to the suffering of their animals is not legally recognized as damage; claims for non-pecuniary loss require proof of severe pain and intentional misconduct.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in sklep se v 2. in 3. točki izreka, v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem (zoper prvo toženo stranko) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba in sklep potrdita.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Duševne bolečine, ki jih lastniki trpijo ob trpljenju svojih živali, niso pravno priznana škoda.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP ugotovilo, da velja domneva, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, tako da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve in sklenilo, da šteje tožbeni zahtevek za obe toženi stranki na plačilo zneska 9.802,22 EUR s pripadki za umaknjen in se postopek v tem delu ustavi (II.) Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženih strank glede solidarnega plačila zneska 9.802,22 EUR s pripadki (III) in tožeči stranki naložilo, da povrne prvi toženi stroške pravdnega postopka (IV).
2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je bil stečaj uveden le nad prvo toženo stranko, zato je potrebno izpodbijano odločbo v delu, kjer se nanaša na drugo toženo stranko razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je kljub ugotovitvam izvedenca veterinarske stroke, da je bil operacijski poseg opravljen nestrokovno, ugotovitve izvedenca ignoriralo in na podlagi izpovedbe veterinarja, ki je opravil kirurški poseg, zaključilo, da strokovne napake ni bilo in zaradi pomanjkanja protipravnega ravnanja odškodninski zahtevek ni utemeljen (III.).
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Pritožba utemeljeno opozarja, da druga tožena stranka A. A. ni v stečajnem postopku, zato ni podlage, da sodišče šteje dajatveni tožbeni zahtevek zoper A. A. na podlagi četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP za umaknjen. Pritožbi zoper 2. točko izreka, v kolikor se nanaša na A. A., je zato potrebno ugoditi in izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče o dajatvenem tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko meritorno odločiti. Posledično je potrebno ugoditi tudi odločitvi sodišča v III. točki izreka, v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko in jo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).
5. Pravilna pa je odločitev v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko. Sodišče ni priznalo terjatve tožeče stranke iz naslova nepremoženjske škode v višini 4.500,00 SIT, ker duševne bolečine, ki jih lastniki trpijo ob trpljenju svojih živali, niso pravno priznana škoda. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage o jakosti in času trajanja bolečin, ki naj bi jih tožnica utrpela zaradi prask mačke, pa ni bilo dovolj podlage za zaključek, da so bolečine dosegle prag, ki bi tožnico opravičeval do kakršnekoli odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za pretrpljene telesne bolečine. Ker ni bilo trditev, da je ponesrečen operativni poseg na mačku posledica naklepnega ravnanja operaterja in s tem naklepne povzročitve škode, podlage za priznanje vtoževane nepremoženjske škode ni niti v določilu 168. člena OZ.
6. Pravilno je zavrnjen tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode v višini 4.200,00 EUR, ker ni jasno, kaj naj bi stroški nadaljnjega zdravljenja mačka predstavljali, saj iz izvedeniškega mnenja ne sledi, da je bila mačku naknadno amputirana noga. Strošek v višini 49,85 EUR ni izkazan. Račun za zdravljenje zlomljene stegnenice v višini 1.102,22 EUR pa je utemeljen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.
7. Pritožbo je v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko zato potrebno zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).