Court dismisses prisoner's compensation claim against judicial police for failed security during sudden assault.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravosodna policista sta ustrezno ukrepala in škodnega dogodka nista mogla niti predvideti niti preprečiti. Tožnika so premestili na prvi oddelek kot osebo ogroženo s strani drugih. Na njegov alarm sta se pravosodna policista takoj odzvala. Soobsojenec A. je, kljub njuni prisotnosti, tožnika iznenada udaril.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po katerem je zahteval od toženk plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 do plačila, in tožniku naložilo, da prvotoženi stranki plača stroške pravdnega postopka v višini 29,60 EUR, drugotoženi pa 540,56 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, da ravnanje pravosodnih policistov v konkretni zadevi ne kaže na opustitev potrebne skrbnosti. Že sam alarm predstavlja prošnjo za pomoč, ki jo je treba resno vzeti. Ob prisotnosti paznikov v celici, ki so prišli zaradi klica tožnika na pomoč, ne bi smelo priti do fizičnega napada. Toženki nista izkazali, da so pravosodni policisti učinkovito zaščitili tožnika. Prihod in gledanje s strani ne predstavlja takega ukrepa. Potrebna skrbnost bi paznikom narekovala, da ob prihodu zaradi alarma tožniku nudijo pomoč. Ugotovitev sodbe (7. točka obrazložitve), da je pravosodni policist stal med tožnikom in A., predstavlja kršitev načela dispozitivnosti in posledično bistveno kršitev, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Tega dejstva sodba ne bi smela sama ugotavljati, ker ni vsebovano v trditveni podlagi toženk in je s tem prekoračilo trditveno podlago. Kršitev je vplivala na pravilnost sodbe, saj na njeni podlagi sodba ugotavlja, da dogodka ni bilo mogoče preprečiti. Kršena pa je tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ob neprerekani trditvi, da je bil tožnik brez svoje volje prisilno nameščen v nevarno okolje in ob dejstvu, da je prosil za pomoč z alarmom, ne bi smelo priti do poškodbe ob prisotnosti paznikov. Država je dolžna zagotoviti posamezniku, ki mu vzame prostost, da se spoštuje njegova telesna in duševna celovitost.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP zaradi prekoračitve trditvene podlage. V trditveni podlagi tožbe (I., IV. točka), je tožnik navajal, da bi delavci drugotožene stranke, v skladu s poklicno skrbnostjo, morali stopiti med tožnika in A. in s tem tožniku zagotoviti varnost. Sodišče prve stopnje, ki je ugotavljalo, kako je potekal dogodek v katerem je prišlo do poškodbe tožnika, z ugotovitvijo, da je policist C. C. stal med tožnikom in A. in je do udarca prišlo kljub temu, ni prekoračilo trditvene podlage, kot očita pritožba. Zmotno je pritožnikovo stališče, da tega ne bi smelo ugotavljati, ker ni vsebovano v trditveni podlagi toženk. Sicer pa tudi ne drži navedba pritožbe, da temelji stališče, da dogodka ni bilo mogoče preprečiti, le na tej ugotovitvi. Tak zaključek temelji tudi na drugih ugotovitvah (6., 7. točka obrazložitve), ki jim pritožba niti ne nasprotuje.(1)

6. Neutemeljen je očitek pritožbe o materialnopravni zmotnosti stališča sodbe, da ravnanje pravosodnih policistov ne kaže na opustitev potrebne skrbnosti. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe,(1) da je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ ..., (2) da je bil tožnik (pred škodnim dogodkom) nameščen na prvi oddelek kot oseba, ki je ogrožena s strani drugih, (3) da sta se pravosodna policista B. B. in C. C. na tožnikov alarm takoj odzvala, (4) da sta bila ob njihovem prihodu tožnik in A. mirna in sta mirno pojasnjevala situacijo, (5) da je A. tožnika, kljub temu, da je stal med tožnikom in A. pravosodni policist C. C., iznenada udaril, (6) da tožnik pred škodnim dogodkom ni opozarjal na ogroženost s strani A., sodba materialnopravno pravilno zaključi, da sta pravosodna policista ustrezno ukrepala in škodnega dogodka nista mogla niti predvideti niti preprečiti.

7. Niso izpolnjeni pogoji odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker tožnik ni izkazal protipravnega ravnanja pravosodnih policistov.

8. Pritožba ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi narekovale posebno skrbnost paznikov ob prihodu po sproženem alarmu. Zmotno je pritožbeno sodišče, da bi že samo dejstvo, da se je nahajal na prvem oddelku zaradi ogroženosti s strani obsojencev, narekovalo, da bi ju pravosodna policista takoj po prihodu ločila. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je podana odškodninska odgovornost zato, ker (v nobenem primeru) ne bi smelo priti do fizičnega napada ob prisotnosti paznikov. Res je, da država, ki posamezniku vzame prostost, dolžna zagotoviti obsojenčevo varnost (zaradi ogroženosti je bil tožnik premeščen na prvi oddelek), ni pa mogoče zahtevati, da prepreči vsak fizični napad (A. je tožnika iznenada udaril).

9. Po povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Da tožnik pred škodnim dogodkom ni opozarjal na ogroženost s strani A., da pravosodnim policistom ni bilo znano, da bi med tožnikom in A. prihajalo do sporov, da ob prihodu pravosodnih policistov (B. B., C. C.) po sproženem alarmu tožnika ni bilo indica, da bi bila potrebna njuna takojšnja ločitev, saj sta bila povsem mirna in sta pojasnjevala situacijo.