Supreme Court dismisses appeal permission request due to plaintiff's failure to define the value of the contested part of the final judgment.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Ker tožnik v predlogu za dopustitev revizije ni opredelil vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je predlog nepopoln in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74499/2012 z dne 28. 5. 2012 in pravdni postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 12.888,61 EUR in 351,04 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); tožbeni zahtevek v presežku (za zahtevanih 6.201,13 EUR in 123,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo, v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju glede pristojnosti sodišča v zvezi s posegom sodišča v tožnikovo tarifo, in sicer: Ali lahko sodišče poseže v določeno tarifo in jo v vsakokratnem primeru določi drugačno od tiste, ki je določena v tarifnem delu Pravilnika za javno priobčitev neoderskih glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 - v nadaljevanju Pravilnik 1998)? Navaja, da sta sodišči odločili na podlagi tarife, ki je ni oziroma sta obstoječo predrugačili, čeprav je sodišče po 156. in 157. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) nanjo vezano. Sodišče je delno zavrnilo tožbeni zahtevek po višini. Tarifno oznako I-A/2, osnova I (10 % od prihodkov) je spremenilo oziroma prilagodilo v delu, ki se nanaša na osnove za izračun avtorskega nadomestila, ker je osnovo, od katere se odmeri avtorski honorar in je določena, samovoljno zmanjšalo po odstotku časovnega trajanja izvedenih del, ki niso predmet avtorskega zaščite (ta obseg naj bi znašal 36,66 %). Gre za prireditve z dne 27. 28. in 19. 9. 2011 (zabavne prireditve R.). Pritožbeno sodišče je ta del potrdilo in se do pritožbenih navedb ni opredelilo. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, ali je uporabljen pravilnik iz leta 1998 ali pravilnik iz leta 2006, ampak tarifa, glede na 3. točko tretjega odstavka 156. člena ZASP že sama upošteva razmerje med uporabljenimi varovanimi in nevarovanimi deli. Sodišči bi morali uporabiti določbe tarife, kot se glasijo in jih ne spreminjati. Uveljavlja tudi kršitev 126. člena Ustave RS. Tudi sicer toženka ni dokazala, da je uporabljala nezaščitena dela, sodišče pa tudi ni upoštevalo 7. člena ZASP, ki omogoča predelave avtorskih del, ki so samostojno varovana avtorska dela, zato kljub splošno znanemu dejstvu, da dela pokojnih avtorjev ne uživajo več avtorske zaščite, ni samo po sebi umevno, da je šlo za nezaščitena dela. Trdi, da sodna praksa Višjih sodišč glede tega vprašanja ni enotna in se sklicuje na priloženo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2229/2010.

4. Predlog ni popoln.

5. Po določbah 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče vsebinsko odloča o predlogu za dopustitev revizije - torej lahko dopusti revizijo - le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR. Odgovor na vprašanje, ali je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, ni mogoč, ker tožnik v predlogu za dopustitev revizije ni opredelil vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Tožnik v uvodu predloga namreč kot vrednost spornega predmeta navede le vrednost celotnega spora („zaradi plačila 19.564,67 EUR“), čeprav sodbe pritožbenega sodišča ne izpodbija v celoti. Tudi sicer v predlogu glede dovoljenosti ali opredelitve izpodbijanega dela ne pojasni ničesar. V postopku na prvi stopnji je namreč uspel s plačilom v višini 13.237,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (kar je pritožbeno sodišče potrdilo), zavrnjen pa mu je bil tožbeni zahtevek v višini 6.325,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa tudi v tem delu iz vsebine predloga izhaja, da ne izpodbija zavrnilnega dela v celoti. Vsebinsko gre namreč za obračun nadomestila po tarifi glede treh koncertov R. (27. 9., 28. 9., 29. 9. 2011) in koncerta skupine S. (11. 2. 2012). V predlogu po vsebini izpodbija le tisti del izračuna avtorskega honorarja, ki se nanaša na R. koncerte, ne pa na koncert skupine S. Vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe torej na podlagi sodbi nižjih sodišč ni mogoče izračunati.

6. Predlog za dopustitev revizije, v katerem stranka denarno (ali sicer določljivo) ne opredeli vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je glede na pravkar obrazloženo nepopoln (primerjaj razloge pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002).

7. Ker se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen v zvezi s 383. členom ZPP), je Vrhovno sodišče nepopoln predlog za dopustitev revizije, ki ne omogoča presoje, ali je izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, na podlagi 377. člena istega zakona zavrglo.