Appeal dismissed; limitation period for damages begins when victim knows harm and wrongdoer, requiring reasonable diligence.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je napravil. Oškodovanec je dolžan izkazati primerno skrbnost. Četudi za obseg škode morebiti ne ve, prične teči zastaranje, ko bi glede na vse okoliščine primera (ob običajni skrbnosti) lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca uveljavljala vzpostavitev prejšnjega stanja na njeni parc. št. 808/6, k. o. X ter plačilo premoženjske škode v znesku 100,80 EUR. Tožnici je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 987,43 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. (1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja, da je pravno priznana škoda le tista, ki je rezultat negativnega posega v pravno sfero drugega; poseg na lastni stvari ne more biti podlaga za nastanek pravno priznane škode. V času toženčevega posega je lastninska pravica na spornem delu nepremičnine formalno pripadala njemu, kar pomeni, da niti ni mogel poseči v njeno pravno sfero. Pritožnica izpostavlja, da se je zato znašla v negotovosti glede vprašanja protipravnosti toženčevega ravnanja in s tem povezanega nastanka pravno priznane škode. Negotovost je odpravila z vložitvijo tožbe na priposestvovanje lastninske pravice; s škodo pa se je seznanila šele ob pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je lastnica spornega dela nepremičnine, na katerega je toženec posegel. To pa pomeni, da se subjektivni zastaralni rok še ni iztekel.

3. V odgovoru na pritožbo toženec ugovarja razlogovanju pritožbe, opozarja na uveljavljanje pritožbenih novot ter pritrjuje ugotovitvam, pravnim naziranjem in zaključku sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne sprejema razlogovanja, ki ga glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka ponuja pritožba. Kot je že pravilno opozorilo sodišče prve stopnje in v zvezi s tem izpostavilo tudi obsežno sodno prakso, prične zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve teči, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je napravil. Oškodovanec je dolžan izkazati primerno skrbnost. Četudi za obseg škode morebiti ne ve, prične teči zastaranje, ko bi glede na vse okoliščine primera (ob običajni skrbnosti) lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek. Tožnica niti ne zatrjuje, da v mesecu avgustu oz. septembru 2008 s posegi na zemljišču ni bila seznanjena, zato je subjektivni zastaralni rok do vložitve tožbe v letu 2013 nedvomno potekel.

6. Nobenega utemeljenega razloga ni, da bi zastaranje njene odškodninske terjatve pričelo teči šele s pravnomočnostjo sodbe o lastninski pravici v letu 2012. Že iz trditvene podlage, ki jo podaja v tožbi, izhaja, da je nepremičnino, na kateri je toženec izvedel poseg, štela za svojo lastnino in jo je do posega tudi uporabljala za košnjo. Priposestvovanje pomeni pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, ne pa šele s pravnomočnostjo sodne odločbe. Gre za ugotovitveno deklaratorno sodbo, s katero sodišče izreče, ali obstaja oz. ne obstaja določena pravica ali pravno razmerje. Takšna odločba ne učinkuje sama po sebi, saj ne ustanavlja, spreminja ali ukinja pravnega razmerja, kot je značilno za konstitutivne ali oblikovalne sodbe. Tudi glede na naravo, ki jo ima ugotovitvena sodba, ni moč pritrditi tožeči stranki, da je začelo zastaranje njene odškodninske terjatve teči šele s pravnomočnostjo sodbe o lastninski pravici. Razlogovanje, kot ga ponuja pritožba, nima podlage v določbah, ki urejajo zastaranje in pravzaprav pomeni poskus izigravanja instituta zastaranja. Tožnica za škodo in oškodovalca ni izvedela šele s pravnomočnostjo sodne odločbe o lastninski pravici, marveč najkasneje konec leta 2008. Tako je imela vse možnosti, da v zakonskem roku vloži ustrezno tožbo, v okviru katere bi se lahko skozi predhodno vprašanje odločilo tudi o lastninski pravici na sporni nepremičnini.

7. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, saj ni pripomogel k rešitvi zadeve, nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP