Appeal court quashes first instance judgment for violating adversarial principle by relying on unasserted facts.

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Sodišče je samoiniciativno odločitev oprlo na pravno odločilno dejstvo, ki ga tožbena podlaga ne vsebuje. S tem je kršilo razpravno načelo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V tej pravdi tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine od odvetnika A. P., ker naj bi ta v sodnem postopku, kjer je zastopal tožečo stranko, storil strokovno napako in tako tožečo stranko oškodoval.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo ter toženo stranko obsodilo na plačilo glavnice v znesku 40.000,00 EUR in še dodatne glavnice v znesku 5.142,19 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3. Zoper obsodilni del sodbe vlagata pritožbo drugi in tretji stranski intervenient. Oba se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlagata, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevek v celoti zavrne bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Oba pritožnika sodišču očitata, da je kršilo razpravno načelo, saj je sodbo oprlo na dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala. Gre namreč za dejstveni očitek toženi stranki, da v zadevi VI Pg 136/2005 Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper sodbo ni vložila pritožbe.

4. V nadaljevanju oba pritožnika v svojih pritožbah utemeljujeta še preostale pritožbene razloge. Pritožbeno sodišče jih ne bo povzemalo, saj je ugotovilo že utemeljenost uvodoma navedenega procesnega očitka.

5. Pritožbi sta bili vročeni preostalim udeležencem postopka. Odgovor je podala tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe tretjega stranskega intervenienta.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Osrednje vprašanje tega pritožbenega postopka je, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je kot konkretizacijo opustitve skrbnega odvetnikovega ravnanja ugotovilo in upoštevalo dejstvo, da se toženec v temeljnem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, prekršilo razpravno načelo. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da te okoliščine toženec v temeljnem postopku ni uveljavljal pravočasno. Slednje pa ni resnično. Toženec oziroma njegov substitut je dejstvo, da je bila nad tožečo stranko sklenjena prisilna poravnava pred sodiščem v temeljnem postopku navedel, le zoper sodbo, ki te izjave ni upoševala (torej je njegovo pravico do izjave kršila), se ni pritožil. Tega, da naj bi kršitev dolžnega ravnanja tožene stranke v temeljnem postopku predstavljala opustitev vložitve pritožbe, tožnik ni navedel.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev torej oprlo na odločilno dejstvo, ki ga tožbena podlaga ne vsebuje.

9. V drugem odstavku 7. člena ZPP je določena izjema, ko sodišče lahko ugotavlja dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali ter tudi procesni način, v skladu s katerim mora sodišče ob tem ravnati. Nekoliko blažjo korekcijo razpravnega načela predstavlja le še metoda materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP). Slednje v tej zadevi ni bilo opravljeno, ter bi najbrž tako kot v zadevi II Ips 432/2011 z dne 25.9.2014 preseglo dopustno ravnanje sodišča.

10. V vseh ostalih primerih pomeni samoiniciativno ugotavljanje odločilnih dejstev s strani sodišča kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Tako je bilo tudi v tej zadevi. Če namreč tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, mora določno opredeliti nedopustno škodljivo dejstvo, ki ga je moč pripisati odgovorni osebi. Sodišče ni pooblaščeno samo iskati, ali sploh in kje je mandatar prekršil skrbno ravnanje.

11. V skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena ZPP je ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (ta je vplivala na zakonitost sodbe – prvi odstavek 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odloči tako, da odločitev ne bo obremenjena z opisano procesno kršitvijo. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da je tožnik tisti, ki mora povsem določno in konkretno opredeliti protipravno (nestrokovno) ravnanje odvetnika v temeljnem postopku, zaradi katerega naj bi mu nastala škoda. V nasprotnem primeru (če bi torej zadoščal splošen očitek nestrokovnega ravnanja) bi moralo sodišče v priloženem spisu samo iskati morebitno nestrokovno ravnanje odvetnika. Takšen pristop ne bi bil skladen s temeljnim načelom pravdnega postopka, namreč razpravnim načelom, ter bi pomenil tudi kršitev načela nepristranskosti.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 43/2007 – uradno prečiščeno besedilo; poznejše spremembe osnovnega predpisa).