Appeal dismissed because partial payment of court fee before appeal notice does not constitute full timely payment.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Čeprav je tožena stranka že ob napovedi pritožbe (torej pravočasno) plačala večino sodne takse, le manjši del sodne takse pa ni bil pravočasno plačan, ni mogoče šteti, da je tožena stranka sodno takso pravočasno plačala.

Sodna takse za napoved pritožbe nastane ob napovedi in se odmerja po takrat veljavnem ZST–1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se napoved pritožbe tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Pg 1333/2013 z dne 25. 9. 2014 šteje za umaknjeno.

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je smiselno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter šteje, da je bila sodna taksa za napoved pritožbe pravočasno plačana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Plačilo sodne takse za napoved pritožbe je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe (prvi odstavek 105a. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V kolikor sodna taksa ni v celoti plačana v roku, določenem v nalogu za plačilo sodne takse, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je napoved pritožbe umaknjena (tretji odstavek 105a. člena ZPP).

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka 18. 10. 2014 vložila vlogo (red. št. 29 spisa), s katero je napovedala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 25. 9. 2014 (red. št. 28 spisa). Že ob vložitvi te vloge je plačala sodno takso v višini 4.084,00 EUR (list. št. 119), kar pa je bilo glede na predpisano višino taksne obveznosti premalo. Zato ji je sodišče prve stopnje po njenem pooblaščencu dne 25. 10.2014 vročilo nalog za (do)plačilo sodne takse v višini 461,00 EUR (list. št. 122). Tožena stranka ni vložila ugovora zoper plačilni nalog, da je sodišče prve stopnje sodno takso napačno odmerilo, sodišče prve stopnje pa tudi ni našlo podatka o tem, da bi tožena stranka plačala sodno takso skladno s plačilnim nalogom. Zato jo je z dopisom z dne 17. 11. 2014 pozvalo, da naj predloži dokazilo o pravočasnem plačilu sodne takse. Tožena stranka je k dopisu z dne 27. 11. 2014 priložila potrdilo, vendar iz le–tega ne izhaja, da bi bila sodna taksa pravočasno doplačana. Videti je, da je bila sodna taksa doplačana 27. 11. oz. 28. 11. 2014 (sodišče je to nakazilo prejelo 1. 12. 2014), kar je glede na to, da se je rok za plačilo sodne takse iztekel že 10. 11 2014, vsekakor prepozno.

6. Čeprav je tožena stranka že ob napovedi pritožbe (torej pravočasno) plačala večino sodne takse, le manjši del sodne takse pa ni bil pravočasno plačan, ni mogoče šteti, da je tožena stranka sodno takso pravočasno plačala. Procesna predpostavka namreč ni izpolnjena, če je sodna taksa le delno plačana (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 244/2001 z dne 5. 12. 2001). Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno navaja, da naj sodišče šteje, da je sodna taksa za napoved pritožbe plačana, ker je bil del le–te pravočasno plačan.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo višine sodne takse, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti že zato, ker bi morala tak ugovor uveljavljati že v ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse (pa ga ni vložila). Višje sodišče kljub temu pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je toženi stranki poslalo nalog za doplačilo sodne takse v višini 461,00 EUR po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah – ZST–1B. Ob napovedi pritožbe dne 20. 10. 2014, ko je nastala taksna obveznost (18. točka prvega odstavka 5. člena ZST–1), je namreč že veljala novela ZST–1B (Uradni list RS, št. 63–2516/2013 z dne 26. 7. 2013, ki velja od 10. 8.2013), ki je zvišala višino sodnih taks v primerjavi s prej veljavno tarifo ZST–1 (prim. 6. člen novele ZST–1B). Ker je v 26. členu ZST–1B (prehodne določbe) določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarif, in ker je taksna obveznost za napoved pritožbe nastala po uveljavitvi ZST–1B (ob napovedi pritožbe dne 20. 10. 2014), njena višina že zato ne more biti enaka tisti, ki je bila pred omenjeno novelo odmerjena za postopek na prvi stopnji (nalog za plačilo sodne takse z dne 9. 4. 2013 na list. št. 65 spisa), četudi višina spornega predmeta ostaja enaka in se obe sodni taksi odmerjata po enakem količniku(3). Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi morala biti višina sodne takse za napoved pritožbe enaka tisti, ki je bila odmerjena za postopek na prvi stopnji.

8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).