Appeal dismissed in small claims case where defendant failed to substantiate defenses in timely response.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, in ki jih je nenazadnje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe argumentirano zavrnila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe za resnične.

Možnost vložitve odgovora na pritožbo je eden od vidikov uveljavljanja pravice do izjave v postopku. Ta je stranki dana v primerih, ko to določa zakon, vendar to ne pomeni vedno, da so (odvetniški) stroški le–tega nujno potrebni za sam postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 11403/2014–2 z dne 31. 1. 2014 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ter da mora tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 345,22 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve sodbe, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, v kateri ni konkretizirala pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka 29. 1. 2014 vložila predlog za izvršbo na podlagi računa št. 1007/2013 z dne 12. 11. 2013 v višini 1.712,88 EUR, z zapadlostjo 26. 11. 2013, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi. Tožena stranka je zoper ta sklep vložila obrazložen ugovor, in sicer da računa ni prejela, da tožeča stranka zanjo ni opravila nobene storitve, da pri njej ni ničesar naročila, niti podpisala kakšne pogodbe (prim. list. št. 7 spisa). Sodišče je s sklepom z dne 1. 4. 2014 odločilo, da se sklep o izvršbi VL 11403/2014 z dne 31. 1. 2014 razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ter da se bo o zahtevku in stroških postopka odločalo v pravdnem postopku. Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka s sklepom z dne 14. 7. 2014 pozvana, da jo dopolni. To je storila z vlogo, datirano z dnem 21. 8. 2014 (red. št. 18 spisa), v kateri je navedla vsa dejstva, potrebna za utemeljitev podlage in višine vtoževane terjatve, ter je v zvezi s temi dejstvi priložila dokaze (račune in podpisane dobavnice). Ta vloga je bila toženi stranki vročena skupaj s pozivom z dne 25. 8. 2014 (red. št 19 spisa), da naj nanjo odgovori, vendar tožena stranka tega ni storila. V pritožbi ne navaja, da ta vročitev ni bila pravilno opravljena, niti ne navede razlogov, zaradi katerih ni mogla vložiti odgovora na dopolnitev tožbe (in s tem dopolniti svojega odgovora na tožbo). V tej situaciji, ko torej tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, in ki jih je nenazadnje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe argumentirano zavrnila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožena stranka ni konkretizirano prerekala navedb tožeče stranke (oziroma jih je prerekala šele v pritožbi, kar je prepozno), ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo navedbam tožeče stranke.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je pričakovala, da bo lahko še na naroku za glavno obravnavo podala trditve in predlagala dokaze (vendar jo je pred tem presenetila sodba), višje sodišče pojasnjuje, da tega tudi sicer, če bi sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo, ne bi mogla storiti. V sporu majhne vrednosti se namreč lahko dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. členu ZPP, sicer jih sodišče ne sme upoštevati (453. člen ZPP). Na to procesno posebnost v sporih majhne vrednosti je bila tožena stranka opozorjena v pozivu z dne 25. 8. 2014 (red. št. 19 spisa), ki ji je bil vročen skupaj z dopolnitvijo tožbe tožeče stranke.

8. Tožena stranka bi morala konkretizirane navedbe, s katerimi bi nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke, navesti že v odgovoru na dopolnitev tožbe. Zato s pritožbenim uveljavljanjem takšnih navedb ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. To velja za pritožbene navedbe, da v letu 2013 ni ničesar naročila pri tožeči stranki in da bi ta morala izdati račun v roku osmih dni po opravljeni storitvi, ne pa dve leti po izdani dobavnici. Enako velja za pritožbene navedbe tožene stranke, da je v letu 2012 pri tožeči stranki naročila določene storitve, vendar je zanje prejela računa št. 21/2012 z dne 10. 1. 2012 in št. 87/2012 z dne 2. 2. 2012, ki ju je oba poravnala. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da potrdilo o oddaji poštne pošiljke ne dokazuje prejema računa št. 1007/2013, da niso vsi podpisi na dobavnicah naročnikovi in da ne drži, da je bil naročnik poleg pri vseh prevzemih. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z SMS sporočili in za navedbe, da zaračunane storitve nikakor ne morejo znašati 1.712,88 EUR. Tožena stranka zaradi predhodno navedenih razlogov tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožeči stranki pomagala pridobiti posel v zvezi s celostno podobo Trgovske hiše B., ki ga je tožena stranka slabo izvedla, kar kaže toženo stranko v slabi luči.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da upa, da še vedno vlada pravo in pravna država, ter da se upošteva tudi malega človeka in njegov boj s sodnimi mlini, ne pa zgolj pravnih manevrov odvetniških družb, je pojasniti, da lahko sodišče odloča le v okviru trditvene podlage strank (torej da vsaka stranke navede „svoje stališče“). V konkretnem primeru je bila zgolj tožeča stranka tista, ki je pravočasno utemeljila temelj in višino svojega zahtevka, medtem ko je konkretizirano nasprotovanje tožene stranke izostalo, oziroma ga je ponudila šele v pritožbi, kar pa je prepozno.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor ni pritožbo ni doprinesel k boljši razjasniti zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je odgovor na pritožbo nujno pravno sredstvo za zagotovitev pravice do vložitve ustavne pritožbe, višje sodišče pojasnjuje, da je možnost vložitve odgovora na pritožbo eden od vidikov uveljavljanja pravice do izjave v postopku. Ta je stranki dana v primerih, ko to določa zakon, vendar to ne pomeni, da so (odvetniški) stroški le–tega nujno potrebni za sam postopek, saj sodišče glede na okoliščine primera oceni, ali je bil tak strošek potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).