Appeal dismissed; court costs require a final judgment, not an invoice, for enforcement proceedings.

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Stroške sodnega postopka je potrebno priglasiti oziroma je možno o njih odločati le v postopku, v katerem so nastali. To velja tudi za od teh stroškov obračunan DDV.

Podlago uveljavljanju stroškov začasnega zastopanja v izvršilnem postopku lahko predstavlja le pravnomočen sklep sodišča, s katerim so bili ti stroški (nagrada) priznani, in ne račun oziroma verodostojna listina. Tožnica do sprožitve izvršbe na podlagi verodostojne listine ni bila upravičena, posledično pa tudi ne do nobenih zaradi nje nastalih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 24.3.2015:

- v 1. odstavku izreka, in sicer v delu, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo 324,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2014 dalje do plačila, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213051/2013 z dne 31.12.2013, ter v tem obsegu zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka),

- predhodno omenjeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo v delu, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 324,00 EUR od 28.9.2013 do 9.1.2014 in plačilo zneska 5,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2013 dalje do plačila, in tožničin zahtevek v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka),

- sklep o izvršbi v celoti razveljavilo tudi v 3. odstavku izreka (III. točka izreka),

- tožnici naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v višini 12,24 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se zaradi bistvenih kršitev postopka in materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (v delu, v katerem ni prišlo do umika) v celoti ugodi in toženki v plačilo naloži priglašene izvršilne in pravdne stroške. Podano naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o njihovi vsebini in samimi listinami. Zmotno naj bi bile uporabljene določbe OZ o zamudi dolžnikove izpolnitve, upniški zamudi in o nastanku obveznosti ter določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014. Sporni račun je bil izstavljen že pred izdajo toženkinega sklepa VI P 1923/2012 z dne 6.11.2014, zaradi česar je ta nerelevanten. Račun je bil izdan na podlagi sodbe VSL I Cp 293/2013 z dne 17.7.2013, ki jo je tožnica prejela dne 19.8.2014. Prej računa ni mogla izdati. Višino priznanega DDV določajo kogentne pravne norme, ne pa sodne odločbe. Zato je bila dolžna toženki obračunati DDV v višini 22% (in ne zgolj 20%). Toženka, ki izdanega računa ni zavrnila oziroma prerekala v zakonsko določenem roku 8 dni, je v zamudo prišla z dnevom razvidnim iz predloga za izvršbo. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o stroških. Tožnica je bila primorana vložiti predlog za izvršbo, saj toženka svojih obveznosti ni pravočasno poravnala. Toženka je glede na določbe ZPP dolžna plačati tudi pravdne stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku).(1) V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je jasno in pravilno obrazložilo (glej 8. točko obrazložitve), da je potrebno stroške sodnega postopka priglasiti oziroma da je možno o njih odločati le v postopku, v katerem so nastali (v konkretnem primeru torej v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1923/2012, v katerem je bila tožnica postavljena za začasno zastopnico). Ker to velja tudi za od teh stroškov obračunan DDV, je brezpredmetno pritožbeno navajanje, kdaj ga je tožnica lahko uveljavljala (ter da je do njega upravičena po 22% stopnji).(2) Prav tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da podlago uveljavljanju stroškov začasnega zastopanja v izvršilnem postopku lahko predstavlja le pravnomočen sklep sodišča, s katerim so bili ti stroški (nagrada) priznani, in ne račun oziroma verodostojna listina. Tožnica do sprožitve izvršbe na podlagi verodostojne listine ni bila upravičena, posledično pa tudi ne do nobenih zaradi nje nastalih postopkovnih stroškov. Brezpredmetno je zato njeno pritožbeno navajanje, kdaj je podala umik predloga za izvršbo (pravilneje tožbe).(3)

7. V 9. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica kljub toženkinemu (ponovnemu) pozivu z dne 20.12.2013 (ki ji je bil vročen 23.12.2013) novega računa (skladnega s sklepom z dne 6.11.2013) ni izdala.(4) Zato ji ga toženka ni mogla plačati oziroma s plačilom ni mogla priti v zamudo. Iz tega razloga je pritožbeno sklicevanje na račun št. 43/2013 in navajanje, da ga toženka v roku 8 dni ni prerekala oziroma zavrnila,(5) brezpredmetno. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve o obstoju bistvenih kršitev ZPP oziroma protispisnosti.(6) Sodišče prve stopnje pa je upoštevajoč načelo pravdnega uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka.(7)

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Kot je to poudarilo sodišče prve stopnje, bi se morala tožnica, če je menila, da je bil DDV napačno odmerjen, zoper sklep, s katerim so ji bili v postopku IV P 1923/2012 odmerjeni stroški (nagrada) za začasno zastopanje, pritožiti.

Op. št. (3): Saj ne gre za situacijo iz prvega odstavka 158. člena ZPP (toženka je tožnici plačala „zgolj“ tisto, kar ji je bila v skladu s pravnomočnim sklepom o stroških začasnega zastopanja dolžna).

Op. št. (4): Ampak je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Op. št. (5): Pri čemer velja poudariti, da sodišča računov za delo, ki je bilo opravljeno po njihovi odredbi, v nobenem primeru ne zavračajo (prerekajo). Ti izrazi so uporabljivi v pravno-poslovnem prometu.

Op. št. (6): Pritožnica niti ustrezno ne pojasni, v čem naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane odločbe o njihovi vsebini in med samimi listinami. Zgolj drugačna materialno-pravna presoja (pomena) določene listine s strani sodišča prve stopnje pa ne more biti razlog za očitek o protispisnosti.

Op. št. (7): Pritožničino navajanje, da bi ji morali biti stroški priznani, ker v predmetni pravdi delo opravlja zase, pa seveda ni utemeljeno.