Supreme Court dismisses appeal against conviction for attempted fraud, rejecting claim that defense argument on insurance limits constitutes legal error.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

[JEDRO]

Glede na ugotovljeno dejansko stanje (obsojenčev odškodninski zahtevek v znesku 225.000,00 EUR in njegov zagovor, da je od zavarovalnice želel dobiti prav takšen znesek), obsojenčevega ravnanja, ki je sicer ostalo pri poskusu, ni mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato je neutemeljena trditev obrambe, da je lahko podan obsojenčev naklep le do višine zavarovalnine, ki bi jo zavarovalnica obsojencu dejansko priznala.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 68328/2010 z dne 25. 9. 2013 obsojenega M. D. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 68328/2010 z dne 2. 9. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 9. 12. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno pravno opredelilo kaznivo dejanje, oziroma ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, zakaj kaznivega dejanja ni mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter da sta sodišči zagrešili relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 94. členu v zvezi z drugim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bi jih morala plačati priča N. L. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 5. 1. 2015, navedla, da ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v tej zadevi podana kršitev kazenskega zakona, temveč gre za zagovornikovo drugačno oceno dejstev, ki vplivajo na odločitev, ali gre za temeljno obliko kaznivega dejanja goljufije ali pa za njeno kvalificirano obliko iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1. Meni pa, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno problematizira upravičenost naložitve stroškov izvedenca grafologa obsojencu ter neustreznost razlogov sodbe pritožbenega sodišča v zvezi z obveznostjo plačila teh stroškov.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil obsojencu poslan dne 12. 1. 2015, njegovemu zagovorniku pa dne 9. 1. 2015. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obsojenčev zagovornik z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 14. 1. 2015. V izjavi je izrazil strinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke v zvezi s stroški za postavitev izvedenca grafologa, poudaril pa je, da sodišči v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja nista ugotavljali pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče preveriti, ali ima pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, do kolikšne odškodnine bi bil obsojenec dejansko upravičen, če bi zavarovalnica odškodninskemu zahtevku ugodila. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe po določbi 427. člena ZKP.

B. 5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno pravno opredelili obsojencu očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišči nista ugotavljali pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, zakaj kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

6. Temeljna oblika kaznivega dejanja goljufije je opredeljena v prvem odstavku 211. člena KZ-1, za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja pa gre med drugim, če je storilec z dejanjem iz prvega odstavka tega člena povzročil oškodovancu veliko premoženjsko škodo.

7. V obravnavanem primeru se je obsojencu očitalo, da je poskušal zavarovalnico z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spraviti v zmoto, tako da je nanjo naslovil odškodninski zahtevek v katerem je zahteval izplačilo 225.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in psihične travme, pri tem pa je lažno prikazal nastanek škodnega dogodka. Ker zavarovalnica zahtevane odškodnine obsojencu ni izplačala, je dejanje ostalo pri poskusu.

8. Na enako pritožbeno trditev v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona je utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 24. točki sodbe. Presodilo je, da glede na ugotovljeno dejansko stanje (obsojenčev odškodninski zahtevek v znesku 225.000,00 EUR in njegov zagovor v katerem je pojasnil, da je od zavarovalnice želel dobiti prav takšen znesek), obsojenčevega ravnanja, ki je sicer ostalo pri poskusu, ni mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je lahko podan obsojenčev naklep le do višine zavarovalnine, ki bi jo zavarovalnica obsojencu dejansko priznala. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, da je v obravnavanem primeru šlo za neprimeren poskus (35. člen KZ-1).

9. Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov, kako visoko odškodnino bi ob ugoditvi odškodninskemu zahtevku izplačala zavarovalnica oziroma do katere višine odškodnine je mogoče obsojencu očitati naklep, ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče kršilo določbo 94. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bi jih morala plačati priča N. L. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbo, da je ta priča izpovedala, da na izjavi, poslani na zavarovalnico, ni njen podpis, zaradi česar je moralo sodišče postaviti izvedenca za forenzično-kriminalistične preiskave rokopisov, ki je onkraj dvoma potrdil, da je sporni dokument podpisal N. L.

11. Stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi (takoimenovani separatni stroški) so urejeni v določbi 94. člena ZKP, ki določa, da obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak plačajo ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je vselej dejansko vprašanje.

12. V obravnavanem primeru je sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa zaradi preverjanja verodostojnosti pričine izpovedbe. Stroškov izvedbe tega dokaza ni mogoče šteti med krivdno povzročene stroške, ki se praviloma nanašajo na opustitev določenih procesnih dejanj (npr. privedba, preložitev preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave, nevložitev napovedane pritožbe), ne pa na vsebino izpovedbe priče, ki jo je bilo potrebno zaradi razjasnitve dejanskega stanja preveriti še z izvedbo drugega dokaza.

C. 13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik obsojenega M. D., zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.