Court partially allows appeal by adjusting legal costs based on success ratio while dismissing claims for higher non-pecuniary damages.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 277,24 EUR nadomesti z zneskom 290,73 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dosojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo tožnice, ki je v prometni nezgodi utrpela pretres možganov (posledica česar je postkomocijski sindrom), udarnino in rano na glavi, raztegnitev obhrbteničnega mišičja v ledvenem predelu, najverjetneje pa tudi raztegnitev vratnega mišičja in udarnino desne rame, v znesku 11.500,00 EUR oziroma 11,6 povprečnih plač v času sojenja je pravična in je tudi ustrezno umeščena med odškodnine za primerljivo škodo, kot to izhaja iz sodne prakse.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 6.876,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2012 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 277,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Kar je tožnica zahtevala več iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od stroškov, je zavrnilo (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje. Tožnica se ne strinja z višino priznane nepremoženjske škode. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.000,00 EUR je prenizka. Za tožnico bi bila glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter nevšečnosti in glavobole med zdravljenjem primerna odškodnina 8.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah v višini 1.500,00 EUR je prenizka. Glede na trajanje sekundarnega strahu bi bila tožnica upravičena do odškodnine v višini 2.500,00 EUR. Prav tako je sodišče dosodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR. Izguba voha in okusa predstavlja za tožnico bistveno poslabšano kvaliteto življenja, kar pri odmeri odškodnine ni bilo v zadostni meri upoštevano, sodna praksa v zvezi z izgubo voha in okusa pa še ni izoblikovana. Poleg tega je tožnica v nezgodi utrpela tudi raztegnitev vratnega mišičja, kar je analogno zvinu vratne hrbtenice. Po ugotovitvah izvedenskega mnenja je navedena poškodba v obsegu 30% posledica prometne nesreče. Enako velja tudi glede omejene gibljivosti desne rame. Ker je bila tožnica že pred obravnavano nesrečno invalidsko upokojena, so jo posledice nezgode prizadele bolj kot bi zdravega človeka. Zato tožnica meni, da bi pravična denarna odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znašala 10.000,00 EUR. Prav tako pa je sodišče toženki nepravilno dvakrat priznalo materialne stroške v znesku 20,00 EUR, kar naj pritožbeno sodišče popravi.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela pretres možganov (posledica česar je postkomocijski sindrom), udarnino in rano na glavi, raztegnitev obhrbteničnega mišičja v ledvenem predelu, najverjetneje pa tudi raztegnitev vratnega mišičja in udarnino desne rame. Zaradi utrpelih poškodb je tožnica izgubila voh in okus. Bolečine hude intenzitete je trpela skupaj 14 dni, bolečine srednje intenzitete dva meseca, med drugim tudi glavobol, lahke bolečine, ki so bile sprva stalne, nato pa občasne, pa tri mesece. Lažje bolečine v obliki glavobola, kot postkomocijski glavobol, je trpela šest mesecev, največ pa eno leto po dogodku. Ob zdravljenju je prestala tudi številne nevšečnosti, in sicer: dvodnevno hospitalizacijo, več rtg slikanj, prejela je več injekcij proti bolečinam (22), preiskav krvi, nošenje mehke vratne opornice, ct preiskave, dvakrat uz desne rame, 16 pregledov pri zdravnikih specialistih, prav tako pa 20 fizioterapij na URI S. in 20 v ZD C. Glede na tako ugotovljene pretrpljene bolečine in njihovo intenzivnost ter na vse opisane prestane nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, s katerim se je tožnica strinjala, tudi po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino. Vse ugotovitve izvedenskega mnenja, ki jih v pritožbi povzema tožnica, je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, zaradi česar očitek o zmotni uporabi 179. člena OZ ni utemeljen.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki graja višino dosojene odškodnine za strah. Glede na to, da tožnica primarnega strahu ni trpela, temveč zgolj sekundarni strah za izid zdravljenja ter upoštevaje ugotovljeno intenzivnost sekundarnega strahu, ki je bila zmerna in blaga, je kljub daljšem trajanju strahu, na kar opozarja pritožba, po presoji pritožbenega sodišča tudi odmera odškodnine iz tega naslova pravilna.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki grajajo višino dosojene denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, funkcionalne posledice nezgode pri tožnici predstavljajo: 10 cm dolga brazgotina v lasišču, ki ni vidna, laže omejena gibljivost v vratnem delu, ki je posledica nezgode največ v obsegu 30%, laže omejena gibljivost v desni rami, ki je prav tako le v obsegu 30% posledica nezgode ter izguba voha in okusa. Izguba voha in okusa, kot izhaja iz tožničine izpovedbe, tožnico moti, saj hrana nima več nobenega okusa, strah jo je požara, ko kuha pa se boji, da bo kaj zažgala. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici dosodilo pravično denarno odškodnino.

8. Dosojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v znesku 11.500,00 EUR oziroma 11,6 povprečnih plač v času sojenja je pravična in je tudi ustrezno umeščena med odškodnine za primerljivo škodo, kot to izhaja iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje pa je tudi v zadostni meri upoštevalo osebne okoliščine tožnice, ki je bila v času nezgode že invalidsko upokojena.

9. Utemeljen pa je očitek pritožbe, ki graja odmero pravdnih stroškov toženke, ki ji je sodišče prve stopnje napačno dvakrat priznalo materialne stroške v višini 20,00 EUR. Po navedeni spremembi pravdni stroški toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.643,95 EUR, stroški tožnice pa 4.804,97 EUR. Glede na uspeh (30%) je tožnica upravičena do povrnitve 1.441,49 EUR, toženka pa do povrnitve 1.150,76 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 290,73 EUR pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnici dolžna plačati toženka, zvišalo na 290,73 EUR. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je tožnica s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu (le glede dela pravdnih stroškov), je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.