Slippery sidewalk injury dismissed; municipal duty to clean public areas excludes private owners from liability.

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

[JEDRO]

Na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, hoja po takšnem pločniku tudi ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana.

Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali z zakonom, tega akta ne sme uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2000 dalje do plačila v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do padca tožnika na poledenelem pločniku je prišlo, ker je zaradi kapnice, ki je odtekala z nadstreška lokala, na pločniku nastajal led. Osnovni vzrok za nastanek škodnega dogodka in s tem škode, je bil izključno v sferi zavarovanca toženke, saj do ledu na pločniku ne bi prišlo, če z nadstreška lokala zavarovanca toženke ne bi kapljalo. Zato je nepomembno na čigavem zemljišču je nastajal led, ali je bilo to zasebno ali javno, led je bil dolžan odstraniti tisti, zaradi katerega je do nastajanja ledu prišlo, torej zavarovanec toženke in ne komunalno podjetje. Zavarovanec bi bil npr. dolžan odstraniti tudi strešnik, ki bi padel z nadstreška. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na Odlok o javni snagi in videzu naselij v Občini ... (na katerega se sicer ni sklicevala nobena izmed pravdnih strank). Ta odlok je nalagal čiščenje pločnikov lastnikom zgradb. V času škodnega dogodka je še veljal in bi ga zavarovanec toženke moral upoštevati, saj njegova protiustavnost, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni bila konkretno ugotovljena. Sodišče še zaključuje, da tožnik ni dokazal, da bi opozorilne table preprečile škodni dogodek. Glede na običajno velikost le teh bi nedvomno bistveno pripomogle k večji pozornosti tožnika na nevaren predel, kar bi njegovo pozornost usmerilo k pravilnejši hoji, to pa bi preprečilo padec. Sicer pa je zaključek sodišča, da je bil tožnik med hojo z mislimi drugje (saj je moral peljati ženo na kemoterapijo) in bil zato skrajno nepazljiv, neprimeren, neutemeljen in neobrazložen. Tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni pogojev za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Neobičajna in nepredvidljiva je bila situacija na delu pločnika, kar je bilo dokazano tudi z izjavami zaslišanih prič. Tožnik je padel, ko je šel iz lokala in ne na poti v lokal, kot to ugotavlja sodišče. Dejstvo, da je v ta lokal vsakodnevno zahajal, ne more vplivati na obstoj objektivne odgovornosti, saj okoliščine niso bile vsakodnevne, ampak izjemne. Dejstvo, da je z nadstreška pogosto kapljalo, ne more pomeniti izključitve objektivne odgovornosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je telesno poškodoval dne 19.1.2010 (zjutraj), ko je pri odhodu iz gostinskega lokala M. v M. padel na pločniku, na mestu, kjer je z nadstreška lokala kapljalo, kapnica pa je ponoči zmrznila. Tožnik zavarovancu toženke očita krivdno odgovornost iz naslova opustitvenih dejanj – da tega predela ni zavaroval z opozorilnimi tablami ali ga posul s peskom ali s soljo ali odstranil led. Sicer pa meni, da gre tudi za objektivno odgovornost, saj je led na kritičnem predelu pomenil veliko nevarnost za goste lokala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

7. Nevarna stvar je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike kot običajno. Ali je stvar nevarna, je treba presojati glede na okoliščine, v katerih je škoda nastala. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, in dodaja, da tudi hoja po takšnem pločniku ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ; 149., 150. člen OZ). Pritožbene trditve takšnega zaključka ne morejo izpodbiti.

8. Ni sporno, da je tožnik padel na pločniku, torej na javni površini. Tožnik je krivdno odgovornost zavarovanca toženke utemeljeval s trditvijo, da ta kritičnega predela pločnika ni vzdrževal (zimskim) razmeram ustrezno. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni bil zavarovanec toženke tisti, ki je bil dolžan čistiti pločnik, ampak je bilo to v konkretnem primeru Javno komunalno podjetje ..., d.o.o. (upoštevaje določbo 149. člena Zakona o varstvu okolja v zvezi s 6. členom Zakona o gospodarskih javnih službah)(1). Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in se je sodišče prve stopnje upravičeno ob tem opredelilo tudi do Odloka o javni snagi in videzu naselij v občini ..., čeprav se nobena od pravdnih strank nanj ni sklicevala, ki je med drugim nalagal čiščenje pločnikov lastnikom zgradb. Pri tem je lahko samo ugotavljalo nezakonitost občinskega odloka kot podzakonskega predpisa. Če namreč sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (sodnik je vezan le na ustavo in zakon). Pri tem je upravičeno, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-63/2000 in z ustaljeno sodno prakso, zaključilo, da občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih).

9. Kadar (krivdna) odškodninska odgovornost temelji na opustitvi, mora biti dolžnost ravnanja, ki naj bi bilo opuščeno, predpisana, izjemoma pa je podana odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje tudi, če obveznost nekega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti. Tožnik ne navaja pravnega akta, ki bi zavarovancu toženke nalagal dolžnostno ravnanje, katerega opustitev bi predstavljala podlago odškodninske odgovornosti. Drži, da je zavarovanec toženke nedvomno dolžan zagotoviti varnost gostov lokala, vendar je tej dolžnosti, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zadostil s tem, da je poskrbel za varen dostop do lokala v tistem delu, kjer je vhod v lokal. Upoštevaje, da ni bil on tisti, ki bi moral poskrbeti za čiščenje pločnika, da je z nadstreška (le) kapljalo, kar je ob taljenju snega ali ledu v zimskem času običajno, da v zvezi s tem (preprečitev kapljanja z nadstreška) tožnik zavarovancu toženke ničesar ne očita, da je sam povedal, da je bil pri hoji nepazljiv, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati tudi ne krivdne odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku (prvi odstavek 131. člena OZ).

10.Ker zavarovanec toženke ni niti objektivno niti krivdno odgovoren za tožniku nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ko gre za padce na javnih površinah odškodninsko odgovarja občina oziroma subjekt, kateremu je občina poverila izvajanje obvezne lokalne službe, ne pa posameznik.