Appeal dismissed; debtor's objection to enforcement order implies objection to underlying claim.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbenemu stališče, češ da lahko dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine, ugovarja zgolj sklepu o izvršbi, ne pa tudi zahtevku upnika, ni moč slediti. Kot je jasno razvidno iz določb 2. in 3. odstavka 62. člena ZIZ, lahko dolžnik sklep o izvršbi izpodbija samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, ali zgolj v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača (torej v dajatvenem delu), ali pa ga izpodbija v celoti. Če ga torej izpodbija (tudi) v dajatvenemu delu, to pomeni, da ugovarja zahtevku (v zvezi s poplačilom katerega je izvršba predlagana). V takem primeru se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sklepom z dne 1.12.2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikovo zahtevo za izdajo evropskega naloga za izvršbo z dne 18.11.2014.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sta izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek formalno ločena postopka. V ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžnik ugovarja sklepu (o izvršbi na podlagi verodostojne listine) in ne zahtevku upnika. Ta mu ob vložitvi ugovora sploh še ni znan oziroma mu ne more biti znan. Znan mu postane v trenutku, ko mu je vročena prva pripravljalna vloga upnika (tedaj tožeče stranke). Ob vložitvi ugovora dolžniku tožbeni zahtevek upnika še ni znan, temveč zgolj dejstvo, da upnik od njega terja določeno denarno vsoto. Zato ugovora zoper sklep o izvršbi ni mogoče šteti kot nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Res se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ob vloženem ugovoru skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju šteje kot tožba v pravdnem postopku. Vendar pridobi to naravo šele z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tako v času vložitve takšnega ugovora predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine še nima narave tožbenega zahtevka, saj brez obrazložitve v nadaljnji pripravljalni vlogi niti ne bi bil sklepčen in ga materialno sploh ne bi bilo mogoče presojati (sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Kopru VSK 0004857). V postopku, ki se je vodil pod P 114/2012, dolžnik zahtevku upnika (tedaj že z naravo postavljenega zahtevka, ki ga je upnik obrazložil s prvo pripravljalno vlogo) ni nikoli ugovarjal. Prav tako pa pavšalne navedbe na glavni obravnavi ni mogoče šteti kot nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Sklicuje se na 278. člen ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenemu stališče, češ da lahko dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi izdanim na podlagi verodostojne listine ugovarja zgolj sklepu o izvršbi, ne pa tudi zahtevku upnika, ni moč slediti. Kot je jasno razvidno iz določb drugega in tretjega odstavka 62. člena ZIZ,(1) lahko dolžnik sklep o izvršbi izpodbija samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo,(2) ali zgolj v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača (torej v dajatvenem delu), ali pa ga izpodbija v celoti. Če ga torej izpodbija (tudi) v dajatvenemu delu, to pomeni, da ugovarja zahtevku (v zvezi s poplačilom katerega je izvršba predlagana).(3) V takem primeru se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Prav zadnje omenjena zakonska dikcija najbolj jasno kaže na to, da imamo z upnikovim zahtevkom „opravka“ od samega začetka izvršilnega postopka oziroma da je ta vsebovan že v samem predlogu za izvršbo vloženem na podlagi verodostojne listine.(4) Temu lahko zato dolžnik (kot je bilo predhodno poudarjeno) nasprotuje (ugovarja) že v ugovoru(5) zoper sklep o izvršbi, ki je bil na podlagi takega predloga izdan.

5. Iz istega razloga je zmotno tudi pritožbeno naziranje, da je moč (tožbenemu) zahtevku nasprotovati šele takrat, ko ga upnik (tožnik) v pravdnem postopku (po pozivu sodišča) „opremi“ s trditveno in dokazno podlago oziroma ko je tožba sklepčna. Sodno/tožbeno uveljavljanje (obstoj procesnega) zahtevka, formalna „popolnost“ tožbe(6) in njena sklepčnost so tri različne kategorije. Pri tem za upoštevno (v pomenu 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov) dolžnikovo (toženčevo) procesno nasprotovanje zahtevku (denarni terjatvi) zadostuje, da se ga (zahtevek namreč) v sodnem postopku uveljavlja. To pa se (kot je bilo omenjeno) zgodi že z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.(7)

6. Neprepričljivo je nadalje pritožbeno sklicevanje na priloženo odločbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 118/2010 z dne 14.1.2011 (VSK0004857). Na katerem mestu naj bi omenjena odločba potrjevala (napačno) pritožničino stališče glede trenutka, ko je zahtevku moč nasprotovati, ni razvidno(8) (pritožba pa tega tudi ne pojasni). Prav tako ne drži pritožbena navedba, da dolžnik zahtevku upnika v postopku P 114/2012 nikoli konkretno ni ugovarjal. Dolžnik (toženec) je zahtevku ustrezno (konkretno) ugovarjal ne le z ugovorom zoper sklep o izvršbi izdanim na podlagi verodostojne listine, ampak tudi na naroku za glavno obravnavo dne 21.11.2013. V obeh primerih je namreč dovolj jasno opredelil razloge, zaradi katerih (tožbenemu) zahtevku nasprotuje (ugovarja).

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(9). Zaradi neuspeha upnik sam nosi svoje z vložitvijo pritožbe nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(2) V takem primeru se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

(3) Velja seveda tudi „obratna“ povezava.

(4) In ne „nastane“ šele z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

(5) Pritožbena navedba, da dolžniku ob vložitvi ugovora še ni znan (tožbeni) zahtevek upnika temveč zgolj dejstvo, da slednji od njega terja določeno denarno vsoto, je očitno protislovna. Vednost o obstoju upnikove denarne terjatve pomeni vednost o obstoju upnikovega denarnega zahtevka.

(6) V smislu, da so podane trditve o dejstvih, na katerih tožnik opira zahtevek, in dokazi za te trditve.

(7) Slednja pa nedvomno služi tudi k „identifikaciji“ samega zahtevka.

(8) Kot je izhaja iz njene obrazložitve, se je odločba ukvarjala z obstojem v 3. poglavju Uredbe (členi 13 do 17) opredeljenih minimalnih standardov postopka (kot nadaljnjega pogoja za potrditev sodbe kot evropskega naloga za izvršbo).

(9) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.