Appellate court dismisses appeal upholding acquired ownership where good faith possession was established without land registry verification.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga toženka in tožnici sami krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je priposestvovalna doba potekla v obdobju med 1900 - 1946, so lastninsko pravico priposestvovali že pravni predniki pokojnega tožnika.

Dobra vera ni nujno zvezana s preverjanjem stanja v zemljiški knjigi; taka zahteva bi bila za vse primere prestroga in pretirana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnici lastnici nepremičnin s parcelnima številkama 776/3 in 776/4 v k. o. X, ker so lastninsko pravico na le-teh priposestvovali že njuni pravni predniki.

2. Proti sodbi se je pritožila druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša še stroške pritožbenega postopka. Trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, so bili pok. tožnik in njegovi pravni predniki dobroverni v svoji posesti, češ da bi moral tožnikov oče leta 1928, ko je kot kupil nepremičnine parcelna številka 778, k. o. X, sedaj parcelni št. 778/1 in 778/2, ki sta sosednji spornima nepremičninama in skupaj tvorijo enoten vinograd in vrt, preveriti v javnih knjigah njun obseg. Druga toženka meni, da je bil neskrben. Poudarja, da je tožnikov oče postal nedobroveren najkasneje leta 1975, ko je želel pripojiti sporni nepremičnini sosednjima, ki ju je leta 1928 kupil, pa to ni bilo mogoče zaradi različnih lastništev. Nedobroveren je bi tudi njegov sin, to je pokojni tožnik, ki bi moral ob dedovanju leta 1985 vpogledati v zemljiški kataster in se prepričati o pravem obsegu podedovanih nepremičnin (to sta bili parceli številki 778/1 in 778/2, k. o. X). Na nedobrovernost pokojnega tožnika kaže tudi dejstvo, da se je po letu 2007 zanimal za odkup spornih dveh nepremičnin. Na koncu pritožnica še očita, da se pravilnosti odmere pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožnicama, ne da preveriti.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, se zavzela za njeno zavrnitev in priglasila še stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila lastninska pravica na spornih nepremičninah priposestvovana, ker so bili vsi pogoji za to izpolnjeni že od leta 1900 do 11. 9. 1946. Vinograd, za katerega so skrbeli tožnik in njegovi predniki, se razteza ne le čez nepremičnini parcelnih št. 778/1 in 778/2, temveč tudi čez parcelni številki 776/3 in 776/4, vse k. o. X, kot je sodišče pravilno ugotovilo in je v bistvu nesporno. Starost vinograda je dokazana za 115 let, torej so trte tam že od leta 1900, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpisa iz Registra kmetijskih gospodarstev za KMG-MID 000 z dne 16. 4. 2008. Tožnik in njegovi pravni predniki, torej že njegov oče ob nakupu leta 1928, kot tudi njegov prodajalec, so bili očitno v zmoti, da glede na stanje v naravi, to je glede na obseg vinograda, sosednji nepremičnini obsegata tudi nepremičnini, ki sta predmet tega postopka. Ta zmota je opravičljiva že glede na pravkar opisano stanje stvari v naravi.

6. Tudi v času veljave Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je za sporno obdobje relevanten predpis, se je dobrovernost posestnika domnevala (paragraf 328 ODZ), pritožnica pa tega za obdobje od leta 1900 do 1946 oz. najmanj 30 let pred 1946 (ko je v postopku nacionalizacije sporno nepremično premoženje postalo družbena lastnina in kot taka nezmožna biti predmet priposestvovanja) ni uspela ovreči.

7. Pritožbene navedbe druge toženke o neskrbnosti tožnikovega očeta ob sklepanju prodajne pogodbe leta 1928 niso prepričljive. Precej prepričljivejše je nasprotno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da je bil tožnikov oče v dobri veri, da je z nakupom vinograda postal lastnik celotnega vinograda, torej tudi spornih nepremičnin. To pa kaže na dobro vero že njegovega prodajalca. Dobra vera ni nujno zvezana s preverjanjem stanja v zemljiški knjigi; taka zahteva bi bila za vse primere prestroga in pretirana. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila posest tožnikovega očeta (in njegovega singularnega prednika) pristna, poštena in pravična, kot je bilo zahtevano za tek priposestvovalne dobe po paragrafu 1460 ODZ. Zmota o obsegu nepremičnin s parcelnimi številkami, ki so bile zapisane na prodajni pogodbi, je bila opravičljiva, saj je v pogodbi določilo (točka »Šestič«), da mora spoštovati obstoječe služnosti, to je služnost vozne in pešpoti, za katero je bilo z izvedenskim mnenjem ugotovljeno, da se nahaja celo zunaj spornih nepremičnin (pot torej poteka pod nepremičninama parcelnih številk 776/3 in 776/4, k. o. X, te dve pa pod parcelnima št. 778/1 in 778/2, k. o. X, ki sta zapisani kot predmet prodajne pogodbe leta 1928). Dovolj verjetno je torej, da je tožnikov oče upravičeno mislil, da kupljene nepremičnine obsegajo celo omenjeno pot, in a fortiori (s sklepanjem na manjše, še toliko bolj), da obsegajo sporne nepremičnine (parc. št. 776/3 in 776/4, k. o. X), ki segajo do te poti.

8. Kasnejša nedobrovernost tožnikovega očeta in tožnika samega, kar zlasti zaradi poskusa pripojitve leta 1975 zatrjuje pritožnica, za odločitev ni relevantna. Pogoji za priposestvovanje so namreč že bili izpolnjeni, od leta 1900 do leta 1946.

9. Ker je dvajsetletna priposestvovalna doba, ki je bila določena z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, potekla v navedenem obdobju (1900-1946), so lastninsko pravico priposestvovali že pravni predniki pokojnega tožnika. Sporne nepremičnine, to sta parcelni št. 776/3 in 776/4, k. o. X, sta postali z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Krškem z dne 11. 9. 1946 splošno ljudsko premoženje. A s podržavljanjem pravni predniki tožnika oz. tožnic svoje priposestvovane lastninske pravice niso izgubili (zato nanjo niti denacionalizacijski postopek, ki se je sicer nesporno končal s plačilom odškodnine, ne vpliva).(1) Neutemeljeni pa so končno tudi pritožbeni očitki glede stroškov

10. postopka. Iz zapisnika o glavni obravnavi 11. 9. 2014 izhaja, da je bila pritožnica prisotna na naroku, na katerem je tožeča stranka vložila stroškovnik, zato je bila z njegovim obstojem seznanjena in bi odmero potrebnih stroškov tožeče stranke lahko preverila. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo stroškovnik tožeče stranke ter pravilno v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo nastale stroške (155. čl. ZPP).

11. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja druga toženka niso podani, hkrati pa niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), odgovor nanjo pa glede na njeno vsebino ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožeča stranka sama.

(1) Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe II Ips 424/2010, tudi sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 3062/2009.