Appeal dismissed; court bound by first instance findings on loan contract non-existence and burden of proof rules.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I in II) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.809,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je dokazno breme o obstoju posojilne pogodbe na toženi stranki, ko pa je dokazno breme na tistemu, ki to razmerje zatrjuje, to je na tožniku.

Sodišče je vezano na tožbene trditve in zatrjevano pravno razmerje in ni dolžnost sodišča, da samo ugotavlja, ali je tožena stranka dolžna vrniti sredstva in ali obstaja drugo pravno razmerje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 269.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2011 dalje. Istočasno je ugodilo nasprotni tožbi ter tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki 9.259,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2011 dalje do plačila. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 4.307,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njegovemu zahtevku ter zavrne zahtevek po nasprotni tožbi podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. V pritožbi tožnik navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje nelogični in je dokazno breme o obstoju posojilne pogodbe na strani tožene stranke in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnik se sklicuje na Sporazum iz katerega ne izhaja, da toženi stranki ni potrebno vrniti denarja, saj je tožena stranka vložila račune, iz katerih izhaja, da je vsa obrtniška gradbena dela zaračunala končnemu kupcu, medtem ko je prejeto posojilo uporabila za financiranje gradnje in je tožena stranka neupravičeno obogatena in sodišče ni vezano na pravilno uporabo materialnega prava. V kolikor sodišče ugotavlja, da posojilno razmerje ne obstoji, bi moralo še ugotavljati, zakaj tožena stranka ni dolžna vrniti prejetega denarja. Tožnik se zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni mogel opredeliti do zahtevka iz nasprotne točke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da tožnik vtoževanega zneska ni posodil toženi stranki in da ni šlo za posojilno razmerje, temveč je tožnik sporni znesek in nakazila nakazal toženi stranki kot predujem za izvedbo gradbenih del na podlagi sporazuma o skupni gradnji, v katerem je bil vodilni partner tožnikov oče Z. P., tožena stranka pa bo izvedla gradbena dela na kupljenih nedokončanih hišah (člen 3.3. Sporazuma). Zaključki sodišča prve stopnje ne temelje samo na sporazumu, temveč tudi izpovedi prič in tako dokazno oceno, ki je logična in prepričljiva v celoti sprejema pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. S trditvami v pritožbi, da je tožnik dokazal posojilno pogodbo izpodbija dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, saj kot že omenjeno temelje na oceni izvedenih dokazov in so neutemeljene pritožbene trditve o nelogičnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da je dokazno breme o obstoju posojilne pogodbe na toženi stranki, ko pa je dokazno breme na tistemu, ki to razmerje zatrjuje, to je na tožniku. Sodišče je vezano na tožbene trditve in zatrjevano pravno razmerje in ni dolžnost sodišča, da samo ugotavlja, ali je tožena stranka dolžna vrniti sredstva in ali obstaja drugo pravno razmerje, kot neutemeljeno trdi pritožba, sicer pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da so bila sporna sredstva nakazana toženi stranki kot predujem za izvedbo gradbenih del. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, saj tožnik temu zahtevku ni opredeljeno ugovarjal niti njegovi višini.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

7. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in tožnik ji je dolžan povrniti te stroške odmerjene v skladu z OT na 2.809,32 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154. in 155/2 ZPP.