Appeal dismissed; annex is a contract governed by general contract law, not consumer credit law, binding third-party guarantor.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.257,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

[JEDRO]

Aneks ni nič drugega kot (nova) pogodba, čeprav se to ime v praksi uporablja kot oznaka za pogodbo, ki je povezana z neko že obstoječo (osnovno) pogodbo. Za aneks, enako kot za vsako drugo pogodbo, veljajo splošna pravila pogodbenega prava, vsebovana v določbah OZ, kar pomeni, da je sklenjen, ko se pogodbeni stranki oziroma stranke sporazumejo o bistvenih sestavinah pogodbe in dosežejo konsenz pogodbenih volj. To pomeni, da stranke, ki sklenejo aneks, niso nujno tudi stranke osnovne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 5. 2012, opr. št. VL 62660/2012, v veljavi v 1. in 3. odstavku, tako da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 180.178,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2012 dalje ter 507,84 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 5. 2012 dalje.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da je k Pogodbi o okvirnem kreditu z dne 29. 5. 2003 pristopil kot porok na podlagi Aneksa št. 10 z dne 20. 5. 2011, aneks pa je lahko sklenjen le med strankama prvotne pogodbe, pri čemer z aneksom k pogodbi ne more pristopiti še tretja oseba, zaradi česar tožbeni zahtevek zoper njega ni utemeljen. Opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji veljavnosti in učinkov aneksa preveriti, ali je sklenjen skladno s predpisi o kreditiranju potrošnikov, iz katerih naj bi prav tako izhajalo, da ga predmetni aneks h kreditni pogodbi ne zavezuje. Sodišču očita, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj v celoti sledi tožbenemu zahtevku po višini. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge. Prav tako ni obrazložilo odločitve o njegovem predlogu, da o pravdi obvesti R. M. in M. Z. s čimer bi si toženec zagotovil določene civilnopravne učinke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med tožečo stranko in gospodarsko družbo I., d. o. o., sta bili sklenjeni dve pogodbi s pripadajočimi aneksi, in sicer Pogodba o okvirnem kreditu z dne 29. 5. 2003 skupaj z desetimi aneksi ter Pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 30. 3. 2011, na podlagi katerih je tožeča stranka kot kreditodajalka gospodarski družbi kot kreditojemalki odobrila dva kredita. Med strankama ni sporno, da je bil sopogodbenik Pogodbe o dolgoročnem kreditu tudi toženec, ki se je s podpisom te pogodbe kot solidarni porok zavezal, da bo jamčil za zavarovanje in poplačilo vseh terjatev, ki bodo nastale po predmetni pogodbi, ter v zavarovanje teh obveznosti tožeči stranki izročil osem bianco menic skupaj z generalno menično izjavo. Sporno je, ali toženec na podlagi Aneksa št. 10 kot solidarni porok odgovarja za obveznosti po Pogodbi o okvirnem kreditu, v zavarovanje katere je tožeči stranki prav tako izročil osem bianco menic.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi prav tako (nova) pogodba, zato zanj, enako kot za pogodbo, veljajo splošna pravila pogodbenega prava, vsebovana v določbah OZ, kar pomeni, da je pogodba (aneks) sklenjena, ko se pogodbeni stranki oziroma stranke sporazumejo o bistvenih sestavinah pogodbe in dosežejo konsenz pogodbenih volj. Iz Aneksa št. 10 k Pogodbi o okvirnem kreditu izhaja, da so se pogodbene stranke s tem aneksom dogovorile, da se prvotni Pogodbi o okvirnem kreditu doda nov 3. a člen, na podlagi katerega trije poroki, med njimi tudi toženec, nepreklicno, solidarno in na prvi poziv jamčijo za zavarovanje in poplačilo vseh terjatev tožeče stranke po tej pogodbi, kar pomeni, da je toženec s podpisom predmetnega aneksa prevzel vse navedene obveznosti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s pavšalnim sklicevanjem na uporabo predpisov o kreditiranju potrošnikov, iz katerih naj bi izhajalo, da predmetni aneks toženca ne zavezuje. Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-1) v 1. členu določa, da ta zakon ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemlje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon. Potrošnik po 9. točki 2. člena tega zakona je fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Ker v obravnavanem primeru toženec ni jemalec kredita (temveč je bila to gospodarska družba, s katero je tožeča stranka sklenila Pogodbo o okvirnem kreditu), se ZPotK-1 v tem primeru ne uporablja. Toženec je k predmetni kreditni pogodbi pristopil kot solidarni porok in ne kot kreditojemalec, zato so pritožbene navedbe, da je aneks h kreditni pogodbi sklenjen v nasprotju z določbami ZPotK-1 (tudi, če bi se izkazale za resnične, česar pa pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ni presojalo, niti ni toženec navedel, s katerimi določbami ZPotK-1 naj bi bil aneks v neskladju), neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče, enako kot tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva o višini terjatve in svojo odločitev obširno obrazložilo, zato v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je prav tako natančno obrazložilo, zakaj in katere dokazne predloge je kot neutemeljene zavrnilo. Pritožbeni očitek, da ni obrazložilo, zakaj o pravdi ni obvestilo R. M. in M. Z. (ki sta prav tako sopogodbenika/solidarna poroka po predmetnih kreditnih pogodbah), je neutemeljen, saj iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila obveščen (resda s fikcijo, a gre za obliko pravilne vročitve)(1). Ostalih pavšalno zatrjevanih kršitev glede zavrnitve dokaznih predlogov ni bilo mogoče presojati, saj pritožnik ne opredeli, katere predloge naj bi sodišče zavrnilo brez obrazložitve, niti kje in kdaj je bil posamezni dokazni predlog podan in kaj bi se z njim dokazovalo.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške. Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 1.830,40 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 2.257,50 EUR, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti toženec, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da pisanja ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno vročiti naslovnikoma niti kakšnemu odraslemu članu njunega gospodinjstva. Zato je bilo obvestilo dne 17. 6. 2014 puščeno v hišnem predalčniku (kar izhaja iz navedenega obvestila), skupaj z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga morata naslovnika dvigniti. Ta rok je torej začel teči 18. 6. 2014 in je potekel s pretekom dne 3. 7. 2014, ko je nastopila fikcija vročitve, saj naslovnika pisanja nista dvignila. Po preteku tega roka jima je bilo dne 3. 7. 2014 pisanje puščeno v hišnem predalčniku.