Appeal dismissed; costs must be decided when a party's procedural step concludes, not at final judgment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the Republic of Slovenia's appeal against a first-instance decision rejecting a request for a separate costs ruling. The appellant argued that costs should be decided only upon the final judgment because the process against them had not concluded until the intervenient entered the proceedings. The court held that costs must be decided when the specific procedural step for a party ends, requiring a separate ruling if not included in the concluding decision. Consequently, the appeal was rejected as the lower court correctly applied the statute of limitations for requesting a separate costs ruling.
Legislator headnote
AI generatedZPP 163. odst. 7; ZPP 325. odst. 1: Costs of proceedings must be decided when the procedural step for a specific party concludes; if not decided then, a separate ruling must be issued within 15 days, and the final judgment cannot substitute this requirement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Ker je stranka že v odgovoru na tožbo podala specificiran predlog za povrnitev stroškov postopka, bi lahko sodišče o njenih stroških odločilo v sklepu, s katerim se je končal postopek zoper njo. Ker ni, bi morala zahtevati izdajo sklepa o stroških.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predloga za izdajo sklepa o stroških postopka, ki ju je podala Republika Slovenija 12.11.2013 in 26.11.2014.
2. Pritožuje se Republika Slovenija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ne gre za vprašanje izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, ker je o njenih stroških mogoče odločiti šele ob izdaji končne odločitve ob upoštevanju pravila o uspehu strank v postopku. Lahko bi ostala tožena stranka vse do sprejema vsebinske odločitve, saj je bila pasivno legitimirana, zavarovalnica pa bi ostala stranska intervenientka. Zato ni mogoče trditi, da se je z vidika odločanja o stroških postopek zoper njo končal, saj ne gre za subjektivno spremembo tožbe po 187. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pač pa vstop intervenienta v pravdo po petem odstavku 201. člena ZPP. Soglasje so dali obe stranki postopka in stranski intervenient. Ne gre torej za spremembo tožbe, saj ta pride v poštev predvsem takrat, ko tožeča stranka ugotovi, da prvotna tožena stranka ni pasivno legitimirana. To izhaja tudi iz učinka ne bis in idem po pravnomočnem končanju tega postopka. Tožnik ne bo mogel več vložiti tožbe proti njej iz naslova v tej pravdi obravnavane nesreče pri delu. O stroških prvotno tožene stranke je vsebinsko in postopkovno mogoče odločiti šele ob izdaji končne odločitve v sporu. Tožeča stranka ni tožila neprave stranke, zato je nujna uporaba pravil o uspehu strank v postopku, ki bo znan šele ob končni odločitvi o tem sporu. Zato tudi ne priglaša stroškov pritožbenega postopka.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrglo predloga pritožnice, naj o njenih stroških postopka odloči ob končni odločitvi v tej pravdi. Stališča pritožbe so materialnopravno zmotna. O stroških postopka je treba odločiti takrat, ko se postopek za določeno stranko konča. Iz določbe sedmega odstavka 163. člena ZPP jasno izhaja, da mora stranka, zoper katero se je postopek končal zunaj obravnave, zahtevati povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa. To je logično, saj oseba, ki ni stranka ali udeleženec postopka, do povrnitve stroškov postopka ne more biti upravičena. To velja tudi v primeru, če je nekaj časa bila stranka. Zakaj ni več, ni relevantno. Da pritožnica od 29.10.2013, ko je postal pravnomočen sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1/2013 z dne 4.9.2013, ni več stranka tega postopka, ni sporno. Vsi udeleženci postopka so se s tem strinjali. Sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku, učinkujejo le med strankama postopka (subjektivne meje pravnomočnosti), zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na načelo ne bis in idem.
5. Sodišče pa mora o vseh priglašenih stroških postopka odločiti, saj ne sme odreči odločanja o zahtevkih strank (drugi odstavek 2. člena ZPP). Če o kakšnem zahtevku ne odloči, lahko stranka, ki je zahtevek podala, le v roku 15-ih dni zahteva izdajo dopolnilne sodbe oziroma sklepa, kot to določa 325. člen ZPP, ki se glede na 332. člen ZPP uporablja tudi za sklep o stroških.
6. V tem sporu prvotno tožena stranka je sklep, s katerim je sodišče ugodilo njenemu predlogu, da namesto nje v postopek kot tožena stranka vstopi dotedanji stranski intervenient, prejela 5.9.2013. Ker je že v odgovoru na tožbo podala specificiran predlog za povrnitev stroškov postopka, bi lahko sodišče o njenih stroških odločilo v sklepu, s katerim se je končal postopek zoper njo. Ker ni, bi morala zahtevati izdajo sklepa o stroških najkasneje 20.9.2013. Republika Slovenija pa je šele z vlogama z dne 12.11.2013 in 26.11.2014 predlagala, naj se ob končni odločitvi odloči tudi o njenih stroških postopka, ki jih je že priglasila v odgovoru na tožbo. Tako odločanje bi bilo v nasprotju s sedmim odstavkom 163. člena ZPP ter prvim odstavkom 325. člena ZPP.
7. Izpodbijana odločitev je pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi nobene kršitve, na katero je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).
8. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni.